Ocenjujemo: Mamma Mia!

Glasba in besedila: Benny Andersson, Björn Ulvaeus. Režija: Jug Radivojević. Križanke, Ljubljana.
Objavljeno
27. avgust 2015 17.48
Borut Smrekar
Borut Smrekar
Ljubljanske Križanke to poletje polni muzikal Mamma Mia!, ki temelji na največjih uspešnicah nekdanje švedske skupine Abba. O samem delu je bilo napisanega že dovolj, zato s tem ne kaže izgubljati besed. Muzikalu kot visoko specializirani glasbenogledališki zvrsti z visoko postavljenimi obrtnimi standardi izvedbe pri nas (še) ni uspelo pognati korenin, zato je tokratna uprizoritev v koprodukciji Prospota in Festivala Ljubljana toliko bolj prijetno ­presenečenje.

Izvedba v sredo, 26. avgusta, je bila v glasbenem pogledu na visoki profesionalni ravni, za kar gre zasluga zlasti Patriku Greblu kot glasbenemu vodji uprizoritve in predstave, Tomažu Pirnatu kot zborovodji pa tudi spremljevalni zasedbi in nastopajočim vokalistom. Le pri oblikovanju zvoka ima predvsem pri ženskah vokal pogosto (brez potrebe) dodanega preveč eha, kar verjetno mestoma onemogoča tudi ustrezen balans spremljave in vokala (zlasti v nizki legi), zaradi česar besedilo ne pride vedno do občinstva (npr. druga pesem, prva Mamma Mia itd.).

Jug Radivojević je z dobro režijo pokazal, da pozna svoj posel. Predstava ima ritem, ustrezna stopnjevanja in je tekoča, kar je predpogoj za uspešno uprizoritev v tem žanru. Več pozornosti pa bi veljalo posvetiti pretirani gestikulaciji protagonistov, ki pogosto presega pretiravanje, potrebno za ustrezen učinek v velikem prostoru, in se kaže kot mašilo.

Scena Aleksandra Denića je domiselna in funkcionalna, predstavi povsem primerna, medtem ko so kostumi Bojane Nikitović manj posrečeni. Predvsem bi bilo na mestu nekoliko več posluha za telesne značilnosti nastopajočih (tudi kombinezon je kostum). Besedila pesmi je tekoče prevedel in priredil Tomaž Domicelj, čeprav včasih ušesa tudi malce zabolijo (Chiquitita), medtem ko je prevod dialogov podpisala Živa Čebulj.

Solisti glede na svoje pevske, igralske in plesne zmožnosti sicer niso izenačeni, pa vendar razlike niso bile moteče. Razlike v kakovosti igre so se izostrile predvsem v čustveno intenzivnejših trenutkih, ki so bili najšibkejši del predstave. Tudi sicer je v govorjenih delih opaznih več vrst oziroma pristopov k igri, kar bi veljalo poenotiti. Enako velja za govor (oblikovalec govora Martin Vrtačnik), pri katerem zmoti nedosledna uporaba jezikovnih ravni pri posameznih protagonistih in v različnih situacijah. Kljub povedanemu so govorjeni deli še vedno potekali dovolj tekoče in naravno in precej presegli raven naših televizijskih nadaljevank.

Koreografija Mojce Horvat je učinkovita in premišljeno zasnovana, tako da občasne neenotnosti v plesnem korpusu ne bodejo v oči. Dekleta so bila v plesni izvedbi sicer precej boljša od fantov, pri vseh pa velja pohvaliti koordinacijo plesa in petja.

V glavni vlogi Sophie je prepričljivo nastopila Lea Bartha. Enako velja za Simono Vodopivec Franko kot Donno, ki pa bi lahko ob malce večji režijski pozornosti in z manj gestikulacije pri govoru še izboljšala svoj scenski nastop. Nastop Alenke Godec v vlogi Rosie je bil sproščen, a precej močnejši v glasbenem pogledu. Damjano Golavšek je v vlogi Tanye nekoliko zaneslo. Z manj pretiravanja bi učinkovala bolj naravno in prepričljivo, pa zato nič manj smešno, prej nasprotno.

Med moškimi je izstopal profesio­nalno vsestransko odlični Uroš Smolej kot Sam. Ob njem sta v vlogi očetov nastopila še Gojmir Lešnjak - Gojc in Marjan Bunič. Matjaž Kumelj kot Sky je bil nekoliko medel, v drugih manjših vlogah pa so se predstavili še Tim Lončar, Luka Sešek in Patrik Greblo.

Mamma Mia! je v našem okolju nedvomno lep profesionalni dosežek. V vseh pogledih učinkuje privlačno, tudi scensko in kostumsko dovolj bogato. Producentu Juriju Franku gre priznanje za vztrajnost in pogum v upanju, da še ni rekel zadnje besede. Obisk občinstva dokazuje, da je željno tovrstnih predstav, še zdaleč pa ni vseeno, kaj mu ponudimo.