V nadaljevanju preberite:

Aktualizirane variacije klasičnih dramskih del se sorazmerno redko pokažejo za prepričljive projekte, s katerimi se je mogoče identificirati, vse prepogosto ostanejo na prazno manifestativni, simbolični ali neredko celo abstraktni ravni. Medeja Simona Stona že v izhodišču ponuja drugačne možnosti, saj ne gre za artificialno reinterpretacijo Evripidovega teksta, temveč za obratni proces transformacije resničnega aktualnega dogodka v odrski performativ, ki obenem prevzame določene etične in moralne predispozicije antičnega izvirnika.