Ocenjujemo: Medena dežela

Hatidže in njena umirajoča mati sta edini prebivalki samotnega zaselka brez elektrike in vode

Objavljeno
16. marec 2020 16.00
Posodobljeno
16. marec 2020 16.00
Filmska naracija teče s potrpežljivostjo, s katero Hatidže Muratova skrbi za čebele. Foto arhiv FDF
Tako kot se domačini v malezijskem deževnem gozdu goloroki in bosonogi podajajo v krošnje drevesnih velikanov in v himalajskem gorovju s pletenih lestev visijo v globoke prepade, da bi s skalnih polic kradli sladko strd divjim čebelam, tako Hatidže Muratovo spoznamo, ko se na ozkem skalnem previsu gibko smuka okoli panja divjih čebel in nabira med ter jih krotke preseli v nov panj ob skromni kamniti hiši. »Pol tebi, pol meni,« si mrmra v brado, ko poje in prigovarja čebelam, medtem ko strga med iz satovja. Poslednjo šepetalko čebelam sta režiserka Tamara Kotevska in režiser Ljubo Stefanov spoznala po naključju, ko sta se ...