Ocenjujemo: Metamorfoze 4°: Črne luknje

Bara Kolenc. Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana.
Objavljeno
22. marec 2018 12.04
Posodobljeno
13. april 2018 16.55
Anja Radaljac
Anja Radaljac

Predstava Metamorfoze 4°: Črne luknje, ki je bila v Sloveniji premierno na odru 10. marca, je četrti del serije petih performativnih uprizoritev (Metamorfoze 1°–5°) Bare Kolenc.

Serija skozi dialog z Ovidovimi Metamorfozami ter uprizoritveno premišljanje nekaterih bistvenih političnih vprašanj sodobnosti vzpostavlja tudi odnos do univerzalnejših tematik človeškega (so)bivanja.

Če so Metamorfoze 1° tematizirale divji lov ter človekov odnos do nečloveških bitij, Metamorfoze 2° utopijo, Metamorfoze 3° pa so vzele za izhodišče zgodbo politično kontroverzne transseksualne odvetnice dr. Ljube Prenner, se Metamorfoze 4° osredotočijo na obsodbo fizika Adlèna Hicheurja, Alžirca, ki je bil v času aretacije leta 2009 zaposlen v švicarskem Cernu. Na podlagi elektronskega dopisovanja je bil obtožen sodelovanja z Al Kaido ter načrtovanja terorističnih napadov v Franciji.

Predstava uspešno prenaša na oder formo intervjuja oziroma pogovora; fizik (v predstavi sicer preimenovan) v različnih časoprostorih (npr. v zaporu, doma, v studiu ter v različnih časovnih obdobjih) podaja intervjuje, ki vselej gravitirajo k »črni luknji« njegovega življenja; obsodbi sodelovanja s teroristi.

Intervjuji temeljijo na repetitivnosti ter se začnejo in končajo in medias res; ne glede na časoprostor ostaja točka gravitacije nespremenjena, prav tako občevanje novinarjev – vselej istih – s fizikom. Vedno znova se vračajo k vprašanju, ali je načrtoval teroristični napad, in dejstvo, da v vseh pogojih enako odgovori (»ne, nisem«), ne vpliva na potek pogovora.

V tem smislu je mogoče govoriti o prispodobi, ki jo vzpostavi predstava, zenici kot črni luknji, v kateri ne najdemo (ne zmoremo najti) drugega, temveč se kaže predvsem kot platno, na katerem se izrisuje naša lastna podoba, ki pa je ne ujamemo in na neki način takoj, ko vznikne, potone v nedostopni črnini. Gre za točko kratkega stika, povezanosti in ločenosti hkrati.

Predstava to nedostopnost, neujemanje in nedosegljivost različnih perspektiv nakazuje tudi z live streamom, prenašanjem predstave v živo prek youtuba (kanal Outside The Black), prek katerega lahko občinstvo spremlja predstavo z drugih zornih kotov; kamere igralca (Blaž Šef in Matija Vastl) in igralko (Janja Majzelj) nenehno premikajo po odru in omogočajo poglede, ki so gledalstvu v dvorani nedostopni; v prizoru, denimo, v katerem je »fizik« (Šef) od glave do pete obdan s pnevmatikami, lahko le prek youtuba spremljamo njegovo zasebnost, vidimo, da na stene pnevmatik zapisuje fizikalno formulo: od zunaj, iz dvorane, je ta trenutek (že) s tehničnega vidika neujemljiv. Prav tako nam šele streamanje v drugem prizoru omogoči, da vidimo v obraz fiziku – in ne zasliševalki oziroma zasliševalcu.

Performans vzpostavlja fragmentarnost in nezaključenost informacij, ki tvorijo mrežo človeškega bivanja, tudi skozi uprizoritvene drobce, krajše prizore, ki se pojav­ljajo med intervjujem/intervjuji, ter razdrobljeno naslavljajo tudi teme umetne inteligence, pogleda, (ne)zmožnosti stika s sočlovekom in druge.

Kar ujamemo le mimobežno, z enega vidika, se zatakne v tej mimobežnosti in vedno gravitira k njej. To obče spoznanje se poveže s spoznanjem o reprezentaciji terorizma znotraj zahodnih politik in popolnega spregledovanja kompleksnosti bodisi lastne pozicije bodisi pozicije drugega.

Predstava nepretenciozno, presenetljivo neobremenjeno spregovori o terorizmu in realijah sodobne politike, obenem pa naslovi tudi obča vprašanja, ki povratno pojasnjujejo prav brezizhodnost trenutne politične situacije.