Ocenjujemo: Modri abonma 3

Tretji koncert Modrega abonmaja Slovenske filharmonije je bil v znamenju »repetitivne« glasba. Celoten spored je namreč temeljil na izrazitem ritmu, skromni melodiki, ponavljanju ritmičnih in melodičnih obrazcev, s poudarkom na barvi in kvaliteti zvoka ter z minimalnimi agogičnimi spremembami. Orkester je vodil kitajski skladatelj in dirigent Tan Dun.

Na četrtkovem koncertu se je uvodni Ples ognja Manuela de Falle začel zelo obetavno. Ko je dirigent v uvodnih taktih prešel na cele takte kot dirigentske dobe, je ustvaril sijajno, z energijo nabito vzdušje. A kaj, ko je že ob prvem vstopu rogov, timpana in klavirja ritmični naboj otopel (enako na analognem mestu v ponovitvi) in je orkester v nadaljevanju skladbo bolj kot ne preigral.

Sledil je Tan Dunov Koncert za papirna glasbila in orkester, v katerem so kot solisti nastopili tolkalci Čuču Rong, Matevž Bajde in Franci Krevh. Skladba je nekakšna raziskava zvokovnih možnosti papirja, od listov različnih velikosti do papirnatih uporabnih predmetov, hkrati s prostorsko organizacijo zvoka (razporeditev solistov na odru in glasbenikov v dvorani).

Gre za nekakšen hibrid med s popom prepojeno »klasiko« in performansom, z izrazito vizualno komponento; hibrid torej, ki se posluša in gleda. Če bi odvzeli posebno osvetlitev, mestoma »koreografirano« gibanje solistov, prostorsko razporejanje zvoka in scenski učinek papirnatih zvočil, bi ostalo bolj malo.

V drugem delu smo najprej slišali Tan Dunovo Simfonično pesnitev treh not, posvečeno Placidu Domingu. Solistka Čuču Rong je igrala na zbirko kovinskih tolkal, obogateno z različnimi avtomobilskimi deli. Ob tolkalih in raznih »alternativnih« tehnikah igranja na orkestrske inštrumente je skladatelj uporabil še vokal orkestrskih glasbenikov in mestoma dosegel rob banalnosti.

Zaključni Ravelov Bolero je interpretativno in izvedbeno delikatna skladba. Naloga dirigenta je predvsem vzdrževanje napetosti v tempu brez agogičnih odstopanj ter rafinirano oblikovanje kvalitete in gradacije orkestrskega zvoka. V obeh pogledih je bila izvedba vse prej kot izstopajoča. Slišali pa smo nekaj lepih orkestrskih solov, pri čemer velja izpostaviti Barbaro Kresnik na malem bobnu.

Uvodna in zaključna skladba sta bili najbrž izbrani kot primerka tistega dela evropske glasbene tradicije, s katerim spaja Tan Dun elemente popularne glasbe ter vzhodnjaške glasbene prvine in pristop k zvoku. Koncert samo s tovrstno glasbo učinkuje nekoliko monotono, a so izvajalci kljub temu navdušili občinstvo.