Tiskane izdaje
Matjaž Farič je leta 1993 postavil Solo, v katerem je povezal ranljivost in temnozvočnost Mahlerjevih samospevov Pesmi za umrlimi otroki ter surovo sinkopiranost makedonske instrumentalne skladbe Žensko pušteno oro.
Farič je bil tedaj na vrhuncu plesne kondicije, v izvrstno izvedenem Solu pa je asociativno odzvanjala tudi vojna na Balkanu. Farič, ki že dolgo ne pleše več in se posveča koreografiji in režiji, je pred dobrim letom povabil osem plesalcev in z njimi začel predstavo gibalno razstavljati, analizirati in rekonstruirati. Seveda ne v obliki sola.
Predstava je skupinski projekt, okleščen ekspresivnosti in prvotne trdne strukture ter zreduciran na gibalno abstraktnost. Drugačna je tudi glasba, ne več pripovedna, ampak abstraktna hrupna zvočnost, ki jo v improvizatorskem razmerju s plesalci ustvarja tričlanska prekmurska zasedba Hexenbrutal z raznoraznimi inštrumenti in nekonvencionalnimi viri zvoka.
Prvi del tričetrturne predstave, ki jo ena od plesalk uvede s tem, da odgrne stransko okensko zaveso, s čimer oder dobi pridih vadbenega prostora, pomeni soočenje osmih solov osmih plesalcev, ki glede na svoje plesne izkušnje in poetike skozi improvizacije gibalno avtonomno razgrajujejo, razvijajo in predelujejo gibalne sekvence Faričevega Sola.
Soli, torej, ki to niso, saj jih plesalci razvijajo v navzočnosti soplesalcev. Obrat se pripeti na sredini predstave, ko se njihovo gibanje, medtem ko Hexenbrutal z loki brusijo godala in brenkala, postopoma upočasni. Če so v prvem delu drug v drugega trkali naključno, zdaj njihova srečevanja in stiki postajajo načrtni.
Postopoma se začno povezovati v enoten amorfen organizem do zgostitve, ko eden od plesalcev zavzame Faričevo pozo iz Sola – pozo napetega telesa z naprej iztegnjenimi rokami –, medtem ko drugih sedem plesalcev ponazarja telesne silnice in jih »podaljšuje« v prostor z dolgimi votlimi tulci, ki jih v nadaljevanju uporabijo kot surova urbana pihala, s katerimi proizvajajo nizek in temen »hexenbrutalni« brum. Ko se osem na začetku avtonomnih plesalcev na koncu tudi zvočno premeša v amorfen organizem, eden od njih zagrne zaveso in plesalci zapustijo prizorišče.
Nič več solo je zanimiva raziskovalna študija Faričevega dela, ki, izhajajoč iz zavedanja o izvedbeni neponovljivosti Sola izpred dvajsetih let, ustvarjalni proces ponovi skozi razlike – skozi pogled ter izkustvo drugega in drugačnega telesa in skozi dialektiko med solom in skupinsko predstavo, skozi zaprto strukturo Sola in odprto strukturo Nič več sola.
