Tiskane izdaje
Nova baletna sezona se je začela uspešno, če sodimo po zanimanju obiskovalcev in po njihovem odzivu na prvo premiero. Za začetek sezone smo si lahko ogledali krstno izvedbo »plesne podobe« Orfična himna obetavnega (leta 1983 rojenega) belgijskega koreografa Jeroena Verbruggna.
Uvodoma se moram ustaviti ob pogovoru z njim, ki ga je za gledališki list uprizoritve pripravila Nataša Jelić. V njem je Verbruggen izjavil, da se je ljubljanski balet obrnil nanj z vabilom, naj »se loti teme Orfeja in Evridike in pri tem uporabi glasbo Igorja Stravinskega, ki jo je zložil za Balanchinovega Orfeja«, obenem pa mu je bilo sugerirano, naj svoje delo časovno še dodatno razprede, saj je glasba Stravinskega dolga samo trideset minut.
Iz videnega lahko sklepamo, da je koreograf upošteval zamisel lokalnega baletnega vodstva tako, da je pripravil poseben uvodni in sklepni del predstave, naše operno-baletno gledališče pa je z dvema odmoroma prispevalo še dodatnih trideset minut k trajanju dogodka.
Verbruggnov koreografski triptih, posvečen zgodbi o Orfeju in Evridiki, je hibrid med sodobnim plesom in baletom. Stopa torej po že najmanj pol stoletja znani poti, s katero sem se sama seznanila leta 1967 ob koreografski ustvarjalnosti Roberta Joffreya, na newyorški praizvedbi njegovega dela Astarte, ki so ga spremljali rock glasba, filmski efekti in posebno svetlobno oblikovanje, kar vse zasledimo tudi v ljubljanskem premiernem projektu.
V svojem triptihu je koreograf dele sveta poimenoval Lira (ta ponazarja Nebo), Težnost (Zemlja) in Brezno (Ocean). Za zvočno spremljavo prvega dela je posegel po glasbi Johanna Sebastiana Bacha in Clauda Debussyja, drugi del spremlja, kot že zapisano, stvaritev Stravinskega (orkestru je dirigirala Živa Ploj Peršuh), v tretjem pa je posebej za tokratno priložnost ustvaril glasbo Billy Sueiro in jo v živo izvajal na električni kitari.
Med soustvarjalskimi deleži si zasluži pohvalo zlasti impresivna odrska podoba scenografa in oblikovalca videa Ateja Tutte, ki je znal docela izkoristiti najmodernejšo odrsko tehniko. Kostumska zamisel Ane Savić Gecan je bila primerno domišljijska.
Bolj problematičen pa je prispevek Jake Šimenca, ki ga predstavljajo kot enega naših najimenitnejših oblikovalcev svetlobe. Po mojem mnenju je njegov poseg z močnimi svetlobnimi efekti kazil in dušil nekatere prizore, z reflektorji, moteče usmerjenimi proti gledalcem. Tako je v zadnjem delu neprimerna svetloba optično povsem izničila prelepi miniaturni ples dolgolase Tasje Šarler, plesalke, ki v gledališkem listu niti ni bila imensko navedena.
Dejstvo, da se koreograf Verbruggen z nadvse zanimivim plesnim stilom uspešno uveljavlja na mednarodnem prizorišču, ne spremeni vtisa o pomanjkljivi zgradbi njegove ljubljanske uprizoritve, ki je glede na razpoložljivo koreografsko gradivo predolga (po nepotrebnem jo podaljšujeta še odmora), zaradi česar odrski potek izgublja intenzivnost.
Ansambel se je tokrat izkazal z visoko plesno-umetniško ravnjo. Opazi se, da izobrazbena širina nekaterih (novejši plesalci in plesalke so večinoma tujci) omogoča večji zamah sodobnemu plesnemu izrazu. Med vsemi pa naj izpostavim duet Ane Klašnja (Evridika) in debitanta Filipa Viljušića v vlogi zlobnega Satira.
Njuna umetniška izvedba je dodatno oplemenitila zasnovano koreografijo. Izmed plesalcev na premieri gre omeniti posebej opazne Owena Lanea (Hades), Lukasa Zuschlaga (Apolon) in Richela Wielesa (Orfej). Ansambelski uspeh je vsekakor koreografovo delo.
