Ocenjujemo: Pohujšanje v dolini šentflorjanski

Ivan Cankar. Režija: Janusz Kica. SNG Maribor.

Objavljeno
05. december 2014 17.40
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura

Človek gre nekoliko s strahom na še eno uprizoritev dela Ivana Cankarja, še posebej če gre za dramo Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Prav lahko bi se zgodilo, da bi se na odru odvrtela še ena patetična filipika, ki bi sesuvala slovensko družbo, razen jalovega pridigarskega tona in vzvišenosti avtorjev projekta nad provincionalno prozaičnostjo slovenskega značaja pa bi gledalec odnesel bore malo.

Razen seveda poduka, naj se še enkrat posuje s pepelom. Vendar režiser Janusz Kica tudi tokrat ni razočaral, ne samo, da se je izognil vsem takšnim klišejem in posplošitvam, ustvaril je kratkočasno, celo zabavno predstavo, ki pa ob tem brez praznega moraliziranja ponuja obilo sijajnih premis.

Če je bilo Pohujšanje dosedaj večinoma obravnavano kot ekskluzivno slovenska tema per se, jo je uspel Kica transformirati v univerzalni prerez sodobne družbe. To nakazuje že eklektična kostumografija (Doris Kristič), ki je sinteza historičnih in modernističnih oziroma v slogu 60. let prejšnjega stoletja zasnovanih kostumov, prav tako domiselna scenografija (Marko Japelj), ki še zlasti v prvem dejanju z umestitvijo dogajanja v javne sanitarije omogoča nadvse ilustrativno, parodično in gegovsko razgrnitev peripetij v določeni skupnosti.

Te so predstavljene kritično, obenem pa z nemajhno dozo prizanesljivosti oziroma celo naklonjenosti, pač v smislu sprejemanja vseh človeških vrlin in napak, ki so stalnica že od pamtiveka.

V takšnem duhu izzveni tudi celoten projekt, kar pa še ne pomeni, da se režiser zadovolji z benigno milozvočno parodijo, navidezni lahkotnosti je nasproti postavljena resna in kompleksna analiza. Poigravanja s formo Kice ne zanimajo, saj se jasno zaveda, da je vsaka, še tako radikalna raba tako imenovane estetske perspektive in rezerviranost do družbenih vprašanj že vnaprej nesmiselna; gledališče je samo po sebi že zasidrano v polju realnih družbeno-simbolnih praks in a priori v sebi odpira tudi moralna, etična in nenazadnje politična vprašanja, pa četudi se nekateri še tako želijo od tega distancirati.

Predstava je tako efektivna konkretizacija objektivnega duha sedanjika, ki ga živimo, vključno z vsemi družbenimi anomalijami, obenem pa preizprašuje vlogo umetnosti in gledališča, obe ravni pa sta mojstrsko prepleteni. Seveda tudi po zaslugi igralcev, kjer je treba najprej izpostaviti mladega Benjamina Krnetića.

Njegova poustvaritev Petra je magična, že kar vražja, res je bolj zlodejevski od zlodeja samega. Ne samo zaradi verbalnih interpretacij, ki so sicer prav tako vrhunske, temveč zaradi uporabe celotne palete fizisa, princip performerskega predstavlja preskok od utelešenja lika do vrednosti telesne prezence same po sebi.

Krnetićev urok se zlahka prenaša tudi v avditorij, ostali protagonisti pa odlično zarišejo tudi ostale značajske in čustvene razsežnosti likov. Nika Rozman kot Jacinta življensko vitalnost, milino, spontanost in lepoto, Aleš Valič kot Zlodej intriganstvo, ostali pa majhne in velike grehe, ki jih blaži poudarjena humorna nota.

Kica nam nekako sporoča, naj za božjo voljo prenehamo s sadomazohističnim trpinčenjem samih sebe; med vrsticami pa bi lahko tudi prebrali, da elementi šentflorjanstva, torej samozadostnost, narcisizem, samoizolacija in dvoličnost, morda niso samo značilnost slovenske ali evropske družbe, temveč tudi kulture. In gledališča.