Ocenjujemo: Policijski orkester

Dobrodelni božično-novoletni koncert Policijskega orkestra. Slovenska filharmonija.
Objavljeno
22. december 2014 13.03
Franc Križnar
Franc Križnar

Različni so bili razsežnosti in nameni kar dveh zaporednih koncertov našega poklicnega in osrednjega državnega pihalnega­ orkestra z največjo zasedbo in najdaljšim stažem delovanja (ustanovljen leta 1948), ki je hkrati, kvalitativno merljivo, najboljši ta hip.

Poleg tega se je koncertni sestav pihal, trobil, tolkal ... po dolgem času pokazal z novim umetniškim vodjem, dirigentom, skladateljem in aranžerjem, mladim 30-letnim Nejcem Bečanom. Glede na naravo teh koncertov sta bila v zabavnem delu angažirana še pevca zabavne glasbe, Kristina Oberžan in kar iz orkestrovih vrst, morda tudi v navezi s siceršnjim klarinetom, še Matjaž Mrak.

Ansambel nekaj manj kot petdesetih preverjenih in poklicnih inštrumentalistov se je v »svojih« točkah predstavil s številnimi ali kar prevladujočimi priredbami popularne glasbe v tempih polke in valčka. Seveda so bili tudi tako popularni naslovi, kot so na primer Folkova Policijska akademija (priredba Steven Verhaert), kar trije Madžarski plesi Johannesa Brahmsa (št. 1, 5 in 6 v priredbi J. P. Ehmiga), Straussova dela (Johann S., mlajši!) Pizzicato polka, op. 449 (priredba Mike Hannickel), Freikugeln/Začarane krogle, op. 326 (priredba Lanfranco Navisse), Trič trač polka, op. 214 (priredba Karl Pfortner) in sloviti valček Na lepi modri Donavi, op. 314 (priredba Marco Tamanini), res najtežje tovrstne partiture, prirejene tankočutno in z velikim poznavanjem koncertnega sestava godbe na pihala, kar so lahko dirigent in celoten sestav našega elitnega orkestra pokazali na najvišji možni ravni.

Tudi občutljiva akustika naše SF jim ni mogla do živega, kar je le dodana vrednost vseh njihovih izvedb. Pravzaprav smo od izvirnih del za pihalni orkester slišali le Adamičevo Tra-ta-ta, nekakšno neuradno himno ansambla, in to šele v dodatku, zato pa še dodatno: ob igranju s petjem! Pred tem pa še popularno priredbo koračnice Radetzkega, op. 228, J. Straussa, st.

V zabavnem delu s pevcema je bila zgodba našega Policijskega orkestra povsem drugačna; tukaj sta morala dirigent in ansambel stopiti v ozadje, v spremljavo, in ostati v drugem pomenu. Tudi to jima je uspelo, četudi sta bila pevska solista za svoje petje ozvočena.

Preverjeno igranje in odmerjen spored sta dala pečat celotni (dobrodelni) prireditvi, od nagovora v. d. generalnega direktorja slovenske Policije Marjana Fanka do sklepnega aplavza; vmes je bil seveda v urici in pol prostor in čas zgolj za glasbo.