Ocenjujemo: Prekleti kadilci

Svetlana Makarovič. Režija: Tin Grabnar. SNG Drama Ljubljana.
Objavljeno
10. april 2018 18.21
Posodobljeno
13. april 2018 17.21
Nika Arhar
Nika Arhar

Prekleti kadilci na oder Male drame prinašajo redko viden kreativni zamah razigranega igralskega užitka, ki se odlično umesti v kolektivno preigravanje materije, prestreljene z osebnimi vnosi, a ga nastavek uprizoritve po začetnem poletu močno zameji.

V idejni zasnovi režiserja Tina Grabnarja in dramaturginje Brine Klampfer (poleg nje je dramaturginja še Darja Dominkuš) uprizoritev združuje kratko satirično delo Svetlane Makarovič in intervju z Makarovičevo iz leta 2014 ter to izhodiščno snov razdeli na tri raznorodne dele – recimo približno: kadilsko, dokumentarno in protikadilsko enoto.

V prepletu gledaliških prizorov in songov se Nina Valič, Pia Zemljič, Janez Škof in Aljaž Jovanović kot lucidni kabarejski zabavljači najprej zaženejo skozi tekst njenih Prekletih kadilcev, nekakšno alternativno zgodovino sveta med Bogom in hudičem, v kateri kajenje nastopi kot lakmusov papir za vse neumnosti in nestrpnosti sveta.

Vsi kot nekakšne Svetlane v duhovito teatralizirani podobi, s črnimi lasuljami, v črnih in belih oblačilih (kostumografija Sare Smrajc Žnidarčič) popolnoma ulovijo satiričen duh besedila in ga nadgradijo z živo igralsko prezenco, utelešajo slast ob sočni ostrini besed, ki se valijo v vznemirljivi radosti avtorice oziroma zdaj igralcev.

Očitno je, da gre za uigrano ekipo z izkušnjami kolektivnih projektov in naselitve skupnega prostora, tihih povezav in zavezništev ter močnih osebnih prispevkov v vzpostavljanju odnosa do materiala in vpenjanju osebnih prigod ali razmislekov. Pri slednjem še predvsem zablesti Škof v uvodni sekvenci o božjem stvarjenju z neustavljivimi improvizacijskimi impulzi v komunikaciji z gledalci.

Čeprav se na trenutke zdi, da zgoščenost satiričnega tona že zahteva svojo protiutež, to neugnano kolesje enakomerno izpeljejo vse do končne himne sedanjosti, ode disciplini in nadzoru, ki se ironično izteče v punk verzijo. Uprizoritev je sicer označena kot gledališki koncert, pa se vseeno zdi bolj kot avtohtono gledališko delo, v katerega se songi Janija Kovačiča in Svetlane Makarovič vključujejo v povsem logični dramaturški utemeljenosti kot neločljivo vpet element uprizoritvene celote in njenega poteka.

Enako velja za uglasbitev Boštjana Gombača, ki se duhovito poigra s pomenljivostjo glasbenih zvrsti in najde prava mesta tako za etno, kot za angažirane vzklike ali pa poudarke 'sloveceljskih' tonov, ter za izvedbo igralcev-glasbenikov, ki na harmoniki, pianinu, s kitaro in flavto ter s petjem spretno manevrirajo med svojimi vlogami.

A v drugem delu tek igralsko-glasbenega zanosa scela zaustavi štiriglasno preigravanje intervjuja Katje Perat s Svetlano Makarovič, ki z novo resnobnostjo v predstavitvi njenih razmišljanj in samosvoje osebnosti prekine vez energetske odprtosti z gledalci, vzpostavljeno poprej, ter nas z umanjkanjem humorne distance in dobesednostjo pusti na cedilu.

Pot nazaj je negotova. Po »čik pavzi« se začne s presenetljivim moraliziranjem v sodobni, lično poštirkani variaciji oblačil in pričesk. Tudi tu gre za izseke Svetlanine knjižice, tokrat s protikadilske perspektive, a zdi se, da strogo resna angažiranost zapovedi varuhov javnega zdravja in morale ne ustreza niti igralcem samim.

golj domišljena preobrazba scene (Dorian Šilec Petek), ki izvajalce iz dinamično začrtane diagonale stisne v ad hoc postavljeno kadilnico, za ironijo ni dovolj, a iz tega območja smo očitno že izgnani; zdaj ni več čas ne za dobrodušne hece, ne za kisle nasmehe.

Kratek protikadilski lajež, kot se izkaže, služi predvsem preobratu, ki z dvema songoma zaokroži zgodovinski pregled z grozljivo potenco sovražnosti in v sugestivni zaključni odrski sliki jasno usmeri gledalca k vprašanju, kakšen svet prihodnosti si želi.