Ocenjujemo: Saloma

Če kje, se rado zalomi v glasbenem gledališču. Od načrtovanja in zastavitve uprizoritve do padca zastora po premieri se mora ujeti toliko ljudi in okoliščin, da je v celoti dobra predstava prej čudež kot nekaj običajnega.

Tudi če izberemo najboljše in najbolj zanesljive umetniške sodelavce in izvajalce, tvegamo, ker ne moremo z gotovostjo predvideti, kako bodo sodelovali in kaj bodo skupaj naredili. Kjer je udeleženih veliko ljudi, je velika tudi možnost vsakovrstnih zapletov.

Včasih jih je mogoče rešiti, včasih pa tudi ne, in je treba iskati zasilne rešitve, ki se navadno boleče odražajo na končnem izdelku. Pri Salomi Richarda Straussa, osrednji uprizoritvi ljubljanske Opere v tej sezoni (Salomina misel »Skrivnost ljubezni je večja od skrivnosti smrti« je rdeča nit sezone), kljub bolezni v ansamblu ni bilo tveganja. Že na podlagi zastavitve uprizoritve, ki zbuja tudi dvom o strokovni vodstveni pismenosti, je bilo mogoče z gotovostjo napovedati končni izid.

Ni posebna modrost, da se na repertoar ne uvršča del, za katera se ne (z)more zagotoviti vsaj približno dostojne izvedbe. Straussova Saloma­ zahteva svojstvenim (netipičnim) vlogam glasovno in scensko ustrezne soliste, karizmatično glavno junakinjo, veliko zasedbo godal v orkestru in taki zasedbi primerne prostorske in akustične pogoje. Šele po izpolnitvi naštetega pride na vrsto drugo.

Da je ob opiranju na hišni ansambel­ na spored uvrščeno delo, za katero ni v hiši nobenega ustreznega solista za nosilne vloge, pove veliko. Z »ustreznostjo« ni mišljena kakovost hišnih pevcev, temveč celota danosti in zmožnosti, ki jih mora imeti pevec za prepričljivo interpretacijo določene vloge. Vsi pač nismo za vse.

Prav tako ne gre spregledati, da Straussova glasba ljubljanskim solistom in orkestru ni domača, kar navaja k še posebni pozornosti pri izbiri umetniških sodelavcev in študiju predstave. Še bolj povedna je uprizoritev opere, ki stoji in pade z glavno junakinjo, brez glavne junakinje.

Natalia Ushakova namreč ni Saloma in zagotovo nikoli ne bo. Če tega že v hiši ne slišijo (in ne vidijo) in jim tudi prijazna opozorila domače kritike ne zadoščajo, bi lahko prispevale k streznitvi vsaj tuje ocene (npr. Opera Today). Zanimivo bi bilo vedeti, v katero »stroko« sodi odločitev, da Ushakovo po njenem lanskem nastopu v Plesu v maskah angažirajo kot Salomo.

Sicer drži, da je Strauss za uprizarjanje Salome v manjših gledališčih avtoriziral zmanjšano zasedbo orkestra, vendar je tudi zanjo predpisal korpus vsaj šestdesetih godalcev. Orkester ima namreč ob naslovni junakinji glavno vlogo. Izvedba s številčno zasedbo godal, ki v neugodnih akustičnih pogojih v Operi mestoma še vedno spomni na orkestrski zvok iz kake zdravi­liške ute, bistveno osiromaši delo in je po današnjih merilih nesprejemljiva. Kot da ne bi imeli v Ljubljani Gallusove dvorane!

Zdi se, da v operni hiši nihče več ne posluša, kaj se posreduje v dvorano. Postaviti pred dirigenta naštete izvedbene pogoje je bližje šikaniranju kot angažmaju, zato se niti ni korektno ukvarjati s podrobnostmi slišanega.

Za primerljivo skromen scenski del uprizoritve je poskrbel Andrejs Žagars, nekdanji direktor opere v Rigi, pri katerem je režiral tudi ljubljanski umetniški vodja. Žagars, izvorno filmski igralec in podjetnik, se je začel ukvarjati z operno režijo razmeroma pozno, in to se pozna. Dogajanje je postavil v sodobnost, kar načeloma ni narobe. Manjkata le konsistentna in prepričljiva režijska zasnova in njena izpeljava.

Kaže, da se je tega zavedal, saj je v gledališkem listu več kot poudarjeno izpostavil odgovornost solistov in dirigenta za oblikovanje interpretacije. Nekaj je gotovo na tem. Da pa si režiser le ne more tako hitro umiti rok, je pokazal Stig Andersen, ki je kot (glasovno pravi) Herod v zadnjem hipu nadomestil obolelega solista. Za razliko od drugih, ki so po večini delovali negotovo, nesproščeno, zbegano ali neusklajeno, je na oder prinesel življenje in prepričljivost, česar zanesljivo ni dobil pri Žagarsu.

Če bi, bi gotovo še kdo drug, saj je med solisti kar nekaj zelo sposobnih igralcev. Zaradi očitne »režiserske skoposti« sta toliko bolj izstopali odlična likovno dognana scena Reinisa Suhanovsa in luč, ki jo je oblikoval Kevin Wyn-Jones.

Uvrstitev Salome na repertoar bi bila lahko dobrodošla poteza, če bi jo dostojno izvedli. Za kaj takega bi bilo treba uprizoritev drugače zastaviti in jo (tako zastavljeno) tudi finančno izpeljati. Gotovo se bo našel kdo, ki bo navdušen že nad dejstvom, da so Salomo sploh uprizorili. No, ja, tudi v Mrduši Donji so nekoč uprizorili Hamleta …

Uprizoritev je pokazala predvsem na težave s trezno presojo pri izbiri del v skladu z uprizoritvenimi (z)možnostmi, nadalje pri oceni teže in pomena posameznih sestavin izbranega dela v uprizoritvi, pri oceni glasovnih značilnosti in zmožnosti solistov, pri presoji akustičnih pogojev izvedbe in še pri čem. Skrivnost spodobnega teatra je (dosti) globlja od skrivnosti »izbora rdeče niti sezone« in »javnega naročanja«.