Ocenjujemo: Samomorilec

Nikolaj Erdman. Režija: Ivana Djilas. Drama SNG Maribor.
Objavljeno
12. februar 2018 17.03
Peter Rak
Peter Rak

Preobilje podob vodi k deformaciji, slabljenju in na koncu skoraj popolnemu izbrisu detekcije. To lahko danes spremljamo na različnih področjih vizualnega in gledališče tukaj ni izjema.

Zgoščenost dražljajev in intenzivna uporaba različnih znakov sicer lahko imata včasih tudi pomembno funkcijo v smislu razhierarhizacije, distance od konvencionalne zaznave in razkroja celote, vendar je to zelo odvisno od dramske predloge. Samomorilec Nikolaja Erdmana zagotovo ni takšen primer, četudi v zelo spremenjeni in aktualizirani verziji Nebojše Popa Tasića.

Za režiserko Ivano Djilas je takšno kopičenje v skoraj šolskem primeru horror vacui že značilno. Včasih tudi funkcionira, lep primer je bil Peter Kušter, zelo pogosto pa tudi ne. Samomorilec pač ni odbita metaforična operetna travestija, temveč dokaj grenka farsa v tipično ruski maniri absurda, ki ima vsem humornim nastavkom navkljub tudi in predvsem dovolj resno sporočilo. Res je mogoče v mariborski uprizoritvi razpoznati tudi vse Erdmanove originalne intence, vendar ima karnevalsko vzdušje, ki nikoli ne popusti, temveč se le še stopnjuje, uničujoč učinek na dramsko koherenco.

Noben vsebinski, dogodkovni ali emocionalni nastavek se zato niti do konca ne razvije, še manj dobi lastno vrednost in odmev, saj dinamika sproti briše akcente. Poleg tega je celotna struktura predstave zgrajena na spajanju nekompatibilnih elementov, saj izraziti verizem prehaja v preforsirani ludus in nazaj. Tudi priredba Nebojše Popa Tasića se zdi veliko preveč splošna in nedorečena; kljub nekaterim jasno izpostavljenim poudarkom na tukaj in zdaj je dogajanje še vedno preveč abstraktno, da bi ga lahko prepričljivo umestili v točno določen čas ali milje, za univerzalno brezčasnost pa je spet preveč aktualiziran.

Podobna razpršenost idiomov velja tudi za protagoniste. Medtem ko je Vladimir Vlaškalić kot osrednji »junak« Aleks v zanj tipičnem slogu neintencionalne, izrazito redukcijske oziroma že skoraj »naključne« verbalne in gestualne igralske manire skoraj povsem prizemljen, pa naj se z njim ali okoli njega dogajajo še takšne odrske akrobatike, je pri drugih plast iluzije nanešena v bolj ali manj debelem nanosu.

Ostali protagonisti so sicer prav tako večinoma na višini svojih likov, vendar prevečkrat zapadejo v izrazito karikiranje (ena redkih, ki mojstrsko krmari med obema skrajnostma, je Irena Varga), kar še dodatno načenja verodostojnost dramske substance. Obenem je takšna karikiranost preveč artificialna, da bi pri občinstvu delovala kot sprožilec ali katalizator pri identifikaciji določenih situacijskih intenc ali karakternih potez, zato vse skupaj izzveni kot nepretenciozna burka.

Če temu dodamo precej posiljeno situacijsko komiko, ki je le redko smešna (epizoda s helikonom je ena takšnih izjem), ter spet zelo nekonstistentno kostumografijo Maje Mirković, je Samomorilec Ivane Djilas nenavaden hibrid, ki v celoti ne izpolnjuje nobenih ciljev.

Osrednja premisa je izgubljena v vsesplošni kaotičnosti, enako velja za posameznikove eksistencialne in eksistenčne dileme ali potencialno širšo družbeno kritičnost, poleg tega projekt ni niti zabaven, temveč le mestoma dovolj ­kratkočasen.