Ocenjujemo: Silfida

Herman Severin Løvenskiold. Koreografija: Karina Elver po Augustu Bournovillu. SNG Maribor.

Objavljeno
28. november 2017 15.28
Breda Pretnar
Breda Pretnar

Silfida Hermana Severina Løvenskiolda je bila pri nas (tudi v Jugoslaviji) prvič uprizorjena v mariborskem operno-baletnem gledališču leta 1975 v koreografski verziji Ika Otrina (1931–2011).

Glavne vloge so plesali Olja Ilić (Silfida), Edi Dežman (James) in Iko Otrin (Čarovnica). Videti je, da se zadolženim za pisno predstavitev oziroma umestitev tokratne nove mariborske uprizoritve to ni zdelo preveč pomembno.

Premiera prvotne različice Silfide s koreografijo Filippa Taglionija in glasbo Jeana Schneitzhoefferja je bila v Parizu 12. marca 1832. Taglioni je ustvaril balet za hčer Marie, ki je prav z upodobitvijo vilinskega bitja dosegla svetovno slavo. Nad baletno stvaritvijo in umetnico se je navdušil tudi danski koreograf August Bournonville (Marie Taglioni se mu je zdela najimenitnejša balerina, kar jih je kdaj videl).

Toda Bournonvillu zaradi finančnih omejitev ni uspelo pridobiti ustvarjene glasbene partiture, zato je zaprosil danskega skladatelja Hermana Løvenskiolda, naj skomponira novo. Libreto, vsebino, kostume, baletne gibe in poze pa je ohranil. Bournonvillovo Silfido so prvič uprizorili v Københavnu leta 1836. Danski koreografski biser je postal del repertoarja malone vseh svetovnih baletnih ansamblov.

Za Bournonvillovo koreografijo je značilno urno gibanje nog, prepoznavna je po drži zgornjega dela telesa, ramen in glave ter po načinu prepletanja z mimiko. Vse to je namreč posebnost danskega plesnega sloga, ki je lahko izvedbeno kočljiv celo za odlične ruske plesalce, saj morajo stil svoje »šole« prilagoditi Bournonvillovemu plesnemu stilu. Sam Rudolf Nurejev je (po emigraciji) obiskal Dansko, da bi spoznal Bournonvillov slog. Dodati gre, da je brez temeljitega poznavanja lahko vprašljiva tudi koreografska asistenca. Ljubljansko uprizoritev leta 2011 je pripravljalo kar pet asistentov, tokratno mariborsko sta soustvarjala dva. Težko si je predstavljati, da bi lahko bilo ob tako posebnem stilnem izzivu asistiranje ad hoc kaj prida uspešno.

Balet Gledališča Bolšoj je za postavitev Silfide leta 2008 angažiral danskega plesalca Johana Kobborga, tedanjega prvaka londonskega Kraljevega baleta. Koreograf Frank Andersen, dolgoletni umetniški direktor danskega in švedskega Kraljevega baleta, pa je bedel nad uprizoritvami v danskih in švedskih gledališčih, na Kitajskem, v Estoniji, Pragi in Ljubljani (na povabilo Ireka Muhamedova), trenutno pa Bournonvillovo stvaritev študira z ansamblom Angleškega narodnega baleta v Londonu. Ob njegovem omenjenem gostovanju pri nas se je predvsem pokazalo, da so tudi v projektih izjemnih strokovnjakov odrski baletni rezultati odvisni od izvajalske kakovosti ansambla.

Karina Elver, ki jo je povabilo mariborsko gledališče, je nekdanja plesalka danskega baleta. Svojo različico izvirnika Silfide je do zdaj prenesla v gledališča v Ostravi, Poznanju, Splitu in Denverju. Scenografijo in kostumografijo je zasnoval ugledni Mikael Melbye, prekaljen v mednarodni operni in baletni produkciji. Kljub temu lahko pripomnim, da je v tokratni uprizoritvi zlorabil oder za samosvojo instalacijo kulis in občasne dominantne mimohode statistov (v vlogah godcev na dude), s tem pa oviral plesalce pri plesu.

Baletno prerivanje bajeslovnih bitij zaradi pomanjkanja prostora v drugem dejanju ni pripomoglo k odrsko nadnaravnemu ozračju pravljičnega kraljestva silfid. Tudi dolžina moških kiltov ni bila najustreznejša. V uprizoritvah Silfide so običajni kilti do kolen, ob svetlejših odtenkih dokolenk, da bi lahko v tehnično zahtevnih variacijah občudovali bravure nog in stopal. Tovrstno preglednost je najbolj onemogočal prav kostum za glavni moški lik (James).

V tehnično manj zahtevnem gibanju prvega dejanja (angleško-irsko-škotska plesnost s poskoki) se je ansambel dobro odrezal in izkazal z mimsko nazornostjo, vživetostjo v dejanje. Odrsko je prevladala Branka Popovici s kreacijo Jamesove zaročenke Effie, upodobljene s šarmantno in humorno začinjeno plesno igro. Ionut Dinita, ki je pravkar končal baletno šolanje v rodni Romuniji, je kot James debitiral na mariborskem odru. Izdelanost njegovega plesa, tehnika nog oziroma stopal, skokov in baletnih manir obeta veliko, morda nič manj kot skorajšnjo vodilno vlogo v ansamblu. Partnersko se je odlično ujel z zaročenko Effie.

Alexandru Pilca (Gurn, Jamesov prijatelj) nas s pojavnostjo in pristopom k igri ni prepričal, tehnični del njegovega nastopa pa je bil korekten. Silfido je plesala Asami Nakashima, ki pa ji vloga žal ne ustreza. Sicer kakovostna balerina ni našla pristnega izraza Silfidine eterične zapeljivosti, tudi razmerje z Jamesom, ki naj bi predstavljalo jedro baleta, je ostalo ohlapno. Klavdija Stanišić je bila kot vaška čarovnica Madge zlobna in obenem duhovita. Simfoničnemu orkestru SNG Maribor je dirigiral Simon Robinson.