Ocenjujemo: Silvan Omerzu

V letošnji izdaji serije razstav Od skice do lutke, ki jih v Bežigrajski galeriji pripravljajo že 34 let, so lutke Silvana Omerzuja za predstavo Hiša Marije Pomočnice po noveli Ivana Cankarja in v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča in Umetniškega društva Konj v sezoni 2008.

Predstava je doživela uspeh, bila nagrajena tudi kot odločilen premik v polju lutkovnih predstav za odrasle. Igralke so bile kot bele sence, kot dvojnice in sočutne negovalke bolnih lutk s prosojnimi telesci; s pomočjo luči so krhka bitjeca »presevala« usodo umirajočih deklic v hiralnici.

Omerzu je omizje osmih lutk/deklic na invalidskih vozičkih postavil centralno v galerijski prostor in jim ob stenah pridružil sedeče lutke z živalskimi naglavnimi maskami (v predstavi so jih nosili igralci), vizavi pa velik torzo križanega.

Tako je razpel bitja med poganski in krščanski princip. Omizje lutk z asistenco križanega in živalskih glav (reminiscenca na masko kurenta) zapolni razstavni prostor z umirjeno in dostojanstveno tihoto. S takšno prostorsko postavitvijo se Omerzu vpisuje v polje presunljivih umetniških instalacij.

Galerijska mizanscena se razlikuje od tiste na odru in drugače tudi biti ne more. Gre za dve zelo različni prizorišči, vsako s svojimi zakonitostmi in značilnostmi. Galerijsko omizje je povsem avtonomno, govori s svojo govorico, ki je dovolj močna, da ne potrebuje sklicevanja na svoj prvotni namen − na predstavo. Njen posnetek si lahko obiskovalci ogledajo v prostoru, v katerem so razgrnjene tudi Omerzujeve risbe, posvečene tej Cankarjevi noveli.

Čas v galerijskem prostoru je ustavljen, zamrznjen; je čas vzporedne realnosti, ki je urejena po pravilih prosojnih telesc. Lutke, opremljene za scensko gibanje (odprtine v telesu, ročke, sklepi na nogah in rokah), le na videz sedijo negibno. Obiskovalec jih animira s svojim pogledom, če je treba, kajti imajo svojo notranjo energijo, zgoščeno gibanje in kontemplativno napetost, ki galerijski instalaciji podari dramaturško vznemirljivost.

Na prvi pogled se zdi, da so vsi obrazi lutk enaki. A niso. So individualizirani v drobnih detajlih – v obliki obraza, nosu, ust –, a hkrati so kot univerzalni znaki človeškega. Omerzu je znova, kot že nekajkrat (razstavi Solze v kostanjeviški cerkvi in Avtomati, lutke, igralci v MGLC), opozoril nase kot na odličnega risarja, kiparja in misleca.

Uspešno se giblje na obeh področjih – na gledališkem kot režiser, oblikovalec lutk, snovalec lutkovnih predstav in na likovnem, saj jezik njegovih stvaritev sega čez gledališče v samo srčiko likovne umetnosti.