Ocenjujemo: Slovenska popevka

Gledališki koncert po besedilih Gregorja Strniše. Režija: Matjaž Pograjc. Slovensko mladinsko gledališče.
Objavljeno
13. november 2017 16.45
Anja Radaljac
Anja Radaljac

Kot otrok sem večkrat obiskala sorodnico, specialno pedagoginjo, ki je delala v zavodu za osebe z zmerno do težjo motnjo v duševnem razvoju. V hladno, kamnito stavbo, tako odtrgano od sveta, v katerem sem bivala sama, nisem smela vstopiti.

Tematika nuje celovitega, spoštljivega vključevanja oseb z motnjami v duševnem razvoju v družbo me je nato prek omenjene sorodnice, ki jo je prav ta tema posebej pritegovala, spremljala skozi vse otroštvo. Vključevanje vseh družbenih skupin v družbeno sredino se mi je vedno zdelo izjemnega pomena – in v tem smislu zelo pozdravljam tudi sodelovanje SMG in CUDV.

Slovenska popevka je projekt, ki je osebam z motnjami v duševnem razvoju omogočil sodelovanje s profesionalnim gledališčem ter vključevanje v gledališki delovni proces. Cilj projekta – kakor bi lahko sklepali po opisu na spletni strani SMG – naj bi bil »prepletanje različnih svetov« v katerih bivamo, razkrivanje realnosti ene izmed socialno ogroženih skupin.

Ne morem si kaj, občutek imam, da je šlo med procesom ustvarjanja tega projekta nekaj narobe. Forma projekta je za nekaj takega kot je »prepletanje različnih svetov« preprosto preveč rigidna in brez posluha za »raznovrstnost« bivanj. (Zgolj) Strniševa mračna, 'hermetična' besedila v glasbeno izrazito zahtevnih aranžmajih, ki sta jih pripravila duo Silence, nakopičena prispodobičnost in pretirano zresnjene recitacije (Željko Hrs), ki so vsaj mestoma drsele v camp estetiko vsekakor niso vzpostavile sproščenega prostora, v katerem bi se lahko raznorodnost naših bivanj razmahnila tako, da bi se med nami lahko zgodila izmenjava izkustev in razkrivanj svetov, ki naj bi bila cilj projekta.

Med predstavo se je tako mdr. zgodilo, da mikrofon ene izmed nastopajočih ni deloval. Pevka iz CUDV Dolfke Boštjančič, Draga je v mrakobni zeleni svetlobi tiho pela brez ozvočenja. Glasba je glasno igrala, petja se skorajda ni slišalo, pevka je nepremično strmela v tla. Tik za seboj sem zaslišala smeh odraslega moškega, ki se je tekom neljubega pripetljaja le še stopnjeval. Nato je Hrs pevki končno ponudil drug mikrofon.

V projektu so sodelovali ljudje z različnimi sposobnostmi, znanji in motnjami. Če sta bili po eni strani vanj vključeni odlični plesalki (Eva Pirnat in Andreja Lazar), ki imata sicer res trisomijo 21, a ju ta ne ovira, da ne bi suvereno nastopali tudi z različnimi slovenskimi glasbeniki, ter dijak BIC v Ljubljani, ki je samozavestno bobnal v dveh skladbah, so v njem sodelovale tudi osebe, za katere je bilo povsem jasno razvidno, da na odru niso suverene in se tam ne znajdejo. Te osebe so v projektu recimo spodbujali, da se sprehodijo čez oder, recitirajo, pojejo v skupini ipd., ampak skozi to formo, skozi ta dejanja, se te osebe in njihovi svetovi niso izrazile. Postavljene so bile v situacijo, v kateri niso mogle biti prepričane vase in svojo vlogo, v kontekst celotnega projekta.

Med splošno populacijo je sorazmerno majhen delež oseb, ki si želijo javnega nastopanja (po nekaterih raziskavah se ga ljudje bojijo celo bolj kot smrti) in ki se tudi zares suvereno znajdejo na odru. Zakaj ta razloček, ko pride do skupine oseb z motnjami v duševnem razvoju? Zakaj osebo, ki se na odru ne znajde, postavljati v to situacijo? Zakaj osebo, ki se težko verbalno izraža, siliti v recitacijo?

Zakaj ne zadostuje npr. pantomima, v kateri se recimo ta oseba mnogo bolje znajde? Zakaj ne vključiti osebe, ki se ne znajde pred občinstvom, v druge procese dela v gledališču? Zakaj vse – tako kot otroke v vrtcih in osnovnih šolah – postavljati v vlogo nastopajočih? In po drugi strani: zakaj sploh izpostaviti plesalki kot sta Pirnat in Lazar kot »posebnosti« v »posebnem« projektu, če sta lahko tudi enako suvereni kot plesalke brez trisomije? Je to ta naša »enakovrednost« obravnave? In tudi: zakaj Slovenska popevka; pa še ta z zgolj Strniševimi besedili in ob dejstvu, da Strniša tega svojega dela sploh ni cenil – celo upiralo se mu je!

V kolikor bi vzeli neko drugo socialno ogroženo skupino in želeli »preplesti njen svet z našim« – na primer odvisnike, osebe s psihiatričnimi obolenji, begunce ali pa, če hočete, delavke iz Mure – sem prepričana, da bi se predstava (kot recimo Obrazi pred nekaj leti v SMG) ukvarjala z njihovimi zgodbami, njihovimi izkušnjami, interesi, težavami, s katerimi se soočajo v svojih življenjih; kot posamezniki in kot ogrožena skupina – raziskovali bi njihove situacije, svetove in bivanjske izkušnje.

Ni to osnovno pravilo v odnosu do Drugega? Dati osebam glas? Zakaj torej ta projekt ni bil zastavljen kot avtorski projekt, ki naj gradi mostove med različnimi bivanjskimi izkušnjami? Sprašujem se, zakaj se tudi v tem primeru – kot številnih drugih – ne bi skušali poglobiti v bivanjske izkušnje drugih ljudi in pokazati njihovih svetov, namesto da jih skušamo prilagoditi temu, kar imamo za našega.

Enega izmed sodelujočih, Zdravka Kosiča, so v gledališkem listu citirali z izjavo: »Toliko prijaznih novih prijateljev! Kdaj bomo lahko skupaj nizali kroglice v tišini?« Res – kdaj?