Ocenjujemo: Španski nacionalni orkester

Zlati abonma. Dirigent: David Afkham. Solist: Juan Pérez Floristán, klavir. Cankarjev dom Ljubljana.
Objavljeno
22. november 2017 17.41
Borut Smrekar
Borut Smrekar

Na drugem koncertu Zlatega abonmaja 17. novembra je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nastopil Španski nacionalni orkester pod vodstvom dirigenta Davida Afkhama. Predstavili so se s sporedom, ki je privlačen za širše občinstvo in hkrati vsebuje tudi dela, ki jih pri nas redko slišimo.

Začetek uvodne Španske rapsodije Mauricea Ravela je bil obetaven, a je izvedba kmalu obtičala v tehnično dobro izdelani izrazni pustoti. V simfonični impresiji za klavir in orkester Noči v španskih vrtovih Manuela de Falle, ki je sledila, je kot solist nastopil mladi pianist Juan Pérez Floristán.

Vloga pianista v delu ni tako izpostavljena kot v kakem klavirskem koncertu, a je kljub temu dokazal, da je bleščeča kariera, ki se mu odpira, upravičena. Z dodatkom (Ples Alberta Ginastere) je to le še potrdil, saj je bila izvedba virtuozna v najboljšem pomenu in tudi najboljši prispevek večera.

V drugem delu koncerta sta Iberia Clauda Debussyja in še zlasti suita Ognjeni ptič Igorja Stravinskega potrdila vtis s prvega dela koncerta. Opazno je dirigentovo dobro delo z orkestrom, ki je bil za nastop zelo dobro pripravljen. Afkham je vodil ansambel tehnično precizno, vse je bilo lepo urejeno in zelo korektno, pa vendar ni bilo v vsem večeru ničesar vznemirljivega, ne v fraziranju, ne v oblikovanju interpretacije formalne strukture, ne v zvoku.

Možno je, da dirigentu ta glasba ne leži, saj kake izrazitejše poustvarjalne fantazije res ni bilo zaznati. Izvedbo napetostnih lokov je pogosto prepuščal orkestru, ki pa njihove izpeljave sam očitno ni zmogel. Splošno pomanjkanje izrazne intenzitete, ki je prevladovalo ves večer in je bilo še posebej opazno v Kaščejevem plesu v Ognjenem ptiču, daje vtis dirigentovega neponotranjenja izvajane glasbe. Za dodatek so zaigrali še Joto in druge suite Trirogeljnik Manuela de Falle, ponovno z obetavnim začetkom, a enakim končnim vtisom.

Nastop je moč povzeti kot prikaz zelo dobro in skrbno naštudiranega programa, ki vabi, da stopi pred ansambel interpret.