Ocenjujemo: Tarzan

rokgre. Režija: Eva Nina Lampič. SNG Drama Ljubljana.
Objavljeno
22. februar 2016 11.24
Nika Arhar
Nika Arhar

Krstna uprizoritev lanskega nominiranca za Grumovo nagrado z zafrkljivim podnaslovom Eksotična drama je sproščena komedija, ki ji uspe uloviti pravo mero kritične obravnave znotraj komičnega in ravnovesje med prepoznavnimi pojavi ter njihovim eksotičnim kontekstom.

Spretno izpisano besedilo, ki na tako rekoč udomačene partnerske težave in pohlep kot podlago civilizacijskega napredka pogleda skozi humorno nadgradnjo zgodbe o Tarzanu in Jane, je v postavitvi natančno premišljeno in oblikovano s posluhom do vseh oseb in dilem, ki se jim odpirajo, pa tudi do komičnega konteksta džungle.

Gre predvsem za dosledno režijsko (Eva Nina Lampič), dramaturško (Simona Hamer) in igralsko branje vseh v besedilo vpisanih plasti z minimalnimi tekstovni dopisi, ki se zdijo v funkciji večje verjetnosti pri utelešanju in celovitem razumevanju oseb. Kar je bistveno, saj samo dogajanje poteka linearno, kot kakšna filmska zgodba, ki jo poganjajo zapleti na podlagi osebnih želja in potreb, medosebnih konfliktov in vpliva zunanjih sprememb.

Tu se je igralski kolektiv našel v sinergičnem dopolnjevanju in dosegel, da kljub različnim nagnjenjem v vseh likih prepoznamo enotno izhodišče, da nobenega ne obsojamo oziroma se ne postavimo na nikogaršnjo stran, temveč premišljujemo o različnih ciljih, ravnanjih in njihovih posledicah

Razumemo in sprejemamo lahko za druge škodljive odločitve ter hkrati podvomimo o splošno pozitivno presojanih lastnostih, enako kot je tudi razvoj in napredek kot temeljna rdeča nit uprizoritve razgrnjen v svojem inherentnem paradoksu, po katerem vsak dosežek, izboljšanje in udobje predpostavljajo določeno uničenje, izrabljanje in izkoriščanje.

Ta produktivna napetost teži Mašo Derganc kot Jane, razdvojeno med prednosti in slabosti naravne in urbane džungle, na meji med skorajda histerično mestno razvajenko in močno osebnostjo, ki se še vedno zaveda, zakaj je pobegnila od vrveža človeške grabežljivosti.

Ob njej vsak na svoj navidezni pol vlečeta figuri pol človek-pol žival – opičji človek Tarzan in počlovečena hijena Mike: Uroš Fürst kot intelektualna, očarljivo zapeljiva in simpatično pretkana hijena, ki se je zaradi lastnega preživetja izučil biti človek (mišljeno: kolonialistični in kapitalistični egoist), a se lahko dokončno zravna šele, ko si z Jane kupi vstopnico v človeški svet, ter Marko Mandić z gorilsko nabitim zgornjim delom telesa in visečimi rokami, čigar nemoč ob agresivni obljubi bleščave civilizacije in njenem vdoru načenja suverenost njegovega tarzanskega krika in hkrati budi zavedanje, da je kot kralj džungle že prvi, (pre)vladajoči v svoji vasi, vprašanje je samo, kako uspešno in s kakšnimi sredstvi ohrani ali upraviči to mesto in poskrbi za svojo vas in njene prebivalce.

Dogajanje je scenografinja Jasna Vastl postavila v učinkovito stilizirano podobo džungle, ki jo lahko z zelenimi plastičnimi trakovi beremo v skladu s pomensko dvojnostjo celote, obenem omogoča hitro preobražanje odra v prizorišče, kjer porušeni gozd zasedajo civilizacijski pripomočki sumljive vrednosti. Uprizoritev tudi v drugih elementih ohranja komičnost, ki izvira iz eksotične nenavadnosti okolja in oseb (poleg samih dialogov glede na osnovno situacijo so tu še oblačila in mali hijenski rep kostumografinje Gordane Bobojević ter rekviziti – plastične vrečke z bananami, predimenzioniran televizor, čips ipd.), da ta ne zapade v absurdno ali zgolj prazni smeh, pa poskrbi tudi glasbena tema v zatemnjenih menjavah prizorov (Boštjan Narat), ki ta urbano-džungelski vsakdanjik nevsiljivo uokviri z asociacijo na žlahtno tradicijo nemega filma.