Tiskane izdaje
Von Schirach, sicer pravni strokovnjak in branilec in pisatelj, po usmeritvi in poklicu torej kolega Johna Grishama in Bernharda Schlincka, ki v maniri ameriških filmov na literarnem področju premišljata pravne zagate, se v Terorju loti spremembe nemške ustave.
Ta je po 9/11 dovoljevala tehtanje življenj v izrednih situacijah, torej žrtvovanje ljudi, da bi jih lahko več preživelo; potem so v imenu človeškega dostojanstva, ki je temelj nemške ustave, kolikor razumem, to spremenili. Vendar kupčkanja očitno niso povsem pregnali iz mentalitete pilotov, povrh šolanih še v ZDA, kjer imajo s takšnimi kupčkanji več izkušenj in drugačno sodno, pa tudi terensko prakso.
Kakorkoli, v Terorju sodijo pilotu, ki je sestrelil ugrabljeno potniško letalo, polno nedolžnih potnikov, da bi preprečil žrtve ob strmoglavljenju letala na poln nogometni stadion. Sodnik skrbi za potek procesa, obramba in tožilstvo se medsebojno onemogočata in spodbijata argumente, dokazi tokrat niso vprašljivi, pilotu pa presodi pravzaprav publika; ker je predstava uspešnica, se zdi, da bi se zdaj gledališka publika po spletnih križanjih in komentatorskemu reševanju ustavnih sporov – tam smo kar naenkrat vsi doma in vsi eksperti, to je čar anonimne spletne demokratizacije – opredeljevala tudi do najglobljih etičnih in sodnih vprašanj o življenju in smrti.
Se zdi vse skupaj kar malo rimsko, bolj štadionsko in gladiatorsko kot pravno, in očitno so takšne dodatne paravolitve še en cenjen artikel v ponudbi iz nabora kruha in iger.
Von Schirach je dokumentaristično natančen, verjamemo, da so njegovi popisi ljudi in njihovih postopkov, kadar gre za grožnjo terorizma, kar najbolj verodostojni in temeljijo na raziskavi. Teror mora, če hoče od gledalca sodbo, pokazati vse zagate, in zato zvabi izjave različnih : pilotovega nadrejenega, dežurnega v centru za varnost letalskega prometa, ženo enega od potnikov, ki so poskušali vdreti v pilotsko kabino in onemogočiti terorista, samega pilota, ki pravno senzibiliziran pojasnjuje svoje postopke in zagovarja delovanje proti ukazu.
Režija Eduarda Milerja ob dramaturški asistenci Žanine Mirčevske je imela zvezane roke, saj je Teror, ki smo ga dobili v prevodu Jaše Drnovška, prostorsko, nekoliko pa tudi kostumsko vnaprej določen: toge so toge in uniforme, podoba mora biti kar najbolj veristična in prepričljiva, za kar sta poskrbela scenograf Branko Hojnik in Jelena Proković, na horizontu vrtijo video s pilotsko komandno ploščo in instrumenti, delo Ateja Tute.
Na sodišču pod vodstvom Boruta Veselka, ki skoraj zgroženo opazuje dogajanje na razpravi, se potem okoli krivde pilota, ki ga z vso zagnanostjo in malce tudi profesionalno brezsrčnostjo odigra Miha Rodman, spopadeta tožilstvo s pridruženo pričo in obramba. Darja Reichman je stroga državna tožilka, Vesna Slapar pretresena vdova, Peter Musevski pa vodja intervencijske izmene; še najbolj izstopa Aljoša Ternovšek kot obramba, on je od začetnega aplavza in bliskanja kamer nekje zunaj zvezdniško zoprn in samovšečen, tudi prekinja in vskakuje, morda zato, da bi bolj izenačil izid proti samoiniciativnemu reševanju sveta, reševanju mimo ukazov, ki ima obilo pristašev.
Zaključna poteza pripada publiki, ki je poučena o nekaj nemških ustavnih posebnostih, mi pa odhajamo srečni, da kritika strelja s slepimi naboji in ne toplotno senzibiliziranimi protiletalskimi izstrelki.
