Tiskane izdaje
Tihomir Pinter (1938) je fotograf, ki si za svoje delo vzame čas, kar je v današnjih »hitrih« časih redkost, že skoraj anahronizem.
Poleg tega je o njem mogoče reči, da je fotograf stare šole, a ne, ker bi bil kakšen kapriciozen purist, ki vsepovprek zavrača novosti, ampak ker preprosto verjame v analogno fotografijo in superiornost njenih rezultatov, pa hkrati v nujno nepredvidljivost takšnega ustvarjalnega postopka, pri katerem je s kvalitetnim rezultatom poplačan le tisti, ki je svojemu delu dovolj predan, natančen, tak, ki ga zares dobro obvlada.
In Pinter ga.
Manj pričakovano je, vsaj za tiste, ki avtorja poznajo predvsem po njegovem novejšem opusu, nadaljevanje razstave z deli iz šestdesetih. S temi se Pinter namreč izkaže za izrazito povezanega z žlahtno fotografsko tradicijo prve polovice 20. stoletja. Že pri empatičnih posnetkih kmečkih opravil je opaziti poudarjeno zanimanje za detajle in izpostavljanje nekaterih likovnih prvin, podobe starih lokalov (fotostudio, pogrebni zavod) lebdijo med nostalgijo in bizarnostjo.
Domiselno in likovno učinkovito je znal obdelati tako preprost motiv, kot so zebre prehodov za pešce, pretanjeno je prisluhnil gluhi tihotnosti zapuščenih hiš na obali. Pokaže nam tako usihajoče starožitnosti in starožitnike kot hiteče, brezosebne humanoidne kreature, prehitre, da bi na filmih pustile jasen odsev.
Hvaležen motiv zanj je bila težka industrija, železarstvo. Na tovrstne posnetke je lovil predvsem osnovno vzdušje, težek boj človeka z elementi, daleč od kakršnegakoli delavskega heroizma. Hkrati je znal v tem specifičnem okolju poiskati detajle, iz katerih je tvoril učinkovite likovne kompozicije, s katerimi je izrazito trdno snovnost kdaj pa kdaj ponesel celo do mehkobe. Tudi s temi deli se kaže kot izrazit likovnik, fotografski iskalec, raziskovalec, ki postreže gledalcu z nepričakovanimi vizualnimi užitki, tudi presenečenji.
Širši kulturni javnosti je Pinter znan predvsem kot portretist umetnikov, likovnikov, književnikov, glasbenikov, s čimer se je po prihodu v Slovenijo učinkovito umestil v tukajšnji prostor in hkrati opravil obsežno pionirsko delo. Na teh upodobitvah se vidi, da je poskusil čim bolj občuteno prisluhniti portretirancem, obiske pri njih pa izkoriščal tudi za lovljenje detajlov, »tihožitij v ateljejih«, kot jih je poimenoval.
Če si natančno ogledamo razstavljena dela in letnice ob njih, se nam fotograf pokaže kot zgleden učenec fotoklubov in velikih fotografskih mojstrov 20. stoletja. Za tako rekoč vse skupine njegovih del najdemo starejše vzglede v njihovih opusih in tega, da jih je poznal, Pinter ne skriva, nasprotno, korektno jih omenja kot svoje vzore.
