Tiskane izdaje
Pri nas se vsake toliko pojavi izrazit mlad umetnik, ki obeta več od drugih in z ustvarjalnostjo predstavlja pomembno obogatitev kulturnega okolja. Tina Dobrajc, ki je ena takih, ni več novo ime, je pa javnosti še vedno slabo znana, saj je do zdaj večinoma razstavljala v manjših galerijah in na skupinskih razstavah. Predstavitev v Equrni bi zanjo morda lahko bila prelomna.
Primarni vzgibi motivnega sveta Dobrajčeve se zdijo tradicionalno slovensko okolje s trpkimi določenostmi, ponotranjeno občutenje narave s poudarkom na tragiki neizogibnega minevanja in spraševanje o določenosti ter položaju ženske znotraj obojega.
Slednjemu je posvečen prvi del razstave, v katerem avtorica, precej na prvo žogo, skoraj aktivistično, opozori na dejstvo ženske neenakopravnosti in se ob tem spomni izbranih predstavnic boja za ženske pravice. Najbolj sugestivno delo s tega dela razstave se zdi videoškatla z reprodukcijo Courbetovega Izvora sveta na sprednji strani in portreti omenjenih žensk v notranjosti.
Večji, slikarski del razstave je barvno razpet med sivimi in rdečimi toni, med odsevi bolečih preizkušenj otroštva in splošnim občutjem ranljivosti in brezizhodne določenosti. Odraščanje v žensko, »kravava iniciacija« ob prvi menstruaciji, se zdi kot nezaceljiva rana, ki pomeni prehod v naslednje življenjske faze, sosledje novih krutih dejstev na ozadju prežeče, strašljive temačnosti, osamljenosti, odtujenosti, težavnega umeščanja ali sprijaznjenja z banalnimi surogati, »kokošjim bivanjem«.
Narava se zdi kot preteča arhetipska kulisa, dojemana na prastar, poganski način, kot prizorišče prvobitnih odnosov in možnosti za primarna občutja, tudi divjost in norost. Okolje, ki oklepa trpne ženske like, je večinoma dušeče, turobno, vtis presunljiv, k čemur pomembno prispeva komponenta folkloristične zatohlosti. A folklornih elementov (avbe) Dobrajčeva ne uporablja enoznačno.
Triptih I shot Andy Warhol vsebuje na primer precej duha pop estetike, slike delujejo precej dizajnersko, z všečno kombinacijo avb, koketnih retro oblačil in cvetja, ob njih se je težko odločiti, ali gre za parodičnost (kot pri sliki Chick flick z bruhajočo kokoško, krmljeno z medijsko plažo za ženske) ali za poskus všečnosti, »tržnosti«.
Zdi se, da primarno občutje slikarstva Dobrajčeve najbolje kaže delo Big girls don't cry: The Hungarian saga. Dominanten lik na njej je deklica avtističnega, travmatiziranega videza z mrtvo mačko pod roko in bohotnim venčkom na glavi, v ozadju sta ženski postavi, ena igra harmoniko, druga ima volčjo glavo. Obilje temine in krvave barve zaokroži sliko v divji, nor, strašljiv, žaloben, pretresljiv in zelo močan umetniški krik.
Težko in kruto je zahtevati od umetnice, naj »rana«, ki je očitno najmočnejši vir njene ustvarjalnosti, ostane odprta, čeprav bi bilo to za izrazno moč njene umetnosti, ki seveda odseva slovensko patologijo na splošno, najbolje. Vsekakor pa jo velja opozoriti pred zdrsom v lahkotnost navidezne zaceljenosti, na nevarnost bežanja pred samo seboj zaradi ugajanja.
