Tiskane izdaje
Če je bil namen uprizoritve besedila tisočdevetstoenainosemdeset samonanašalno predstaviti vso kaotičnost in abstraktno definirano nostalgičnost ter nemoč pri sestavljanju spominskih okruškov in vzporejanje le teh z današnjimi časi, je režiserki Selmi Spahić nedvomno uspelo.
Celotna predstava je namreč bolj ali manj nepregleden zbir situacij, gest in replik, parataktična valenca razblini ne samo že tako ohlapno strukturo, temveč skoraj vsak poudarek, veliki obrati se izgubljajo v jalovi intenzivnosti praznega teka. Res je takšna tudi zasnova teksta Simone Semenič, ki pa ima – seveda ob primerni uprizoritveni strategiji – svojo notranjo logiko in koherenco.
Vendar se je režiserka odločila svobodno in v veliki meri razpuščeno formo besedila, ki se odreka enotnosti časa in prostora, hierarhičnemu nizu, simetrični členitvi in preglednosti, še dodatno demontirati, kar je rezultiralo v povsem amorfnem in neučinkovitem odrskem dogodku.
Tukaj je še nedomišljena scenografija (Mirna Ler), razpeta med golim odrom in prenatrpanostjo rekvizitov, pa tudi sicer projekt zaznamuje prav takšen princip dvojnosti oziroma skrajnosti med askezo in preobiljem, izjemno gostoto znakov in minimalistično redukcijo, tišino in gostobesednostjo ter dinamiko in statiko.
Samo po sebi bi sicer lahko to tudi funkcioniralo, če bi bila to razdelana režiserska vizija in ne zgolj zgolj arbitrarna improvizacija, ki se kaže na vsakem koraku, pa najsi gre za osmišljanje prostora in telesnosti, giba in zvoka, poljubno naključna se zdi celo uporaba luči.
Edina svetla točka uprizoritve so tako igralci in igralke, morda je potrebno izpostaviti predvsem Niko Rozman, Ano Urbanc in Jurija Drevenška, čeprav tudi ostali povsem suvereno in vsem pomankljivostim navkljub uspejo izrisati dovolj sugestivne like ter ustvariti nekaj prizorov, ki prepričajo. Predvsem z majhnimi intimnimi zgodbami, prebliski reminiscenc, zadreg z odraščanjem in iskanjem spolne identitete, zlahka se levijo iz enega v drugega protagonista, iz naratorja didaskalij v konkretno osmišljanje diegeze ločene in uokvirjene realnosti.
Preskoki časovnih intervalov so že manj prepričljivi, saj so izvedeni brez pravega poantiranja, dihotomija med nekdaj in danes je premalo izrazita, pogosto skoraj neopazna, zato tudi osnovna paradigma drame ostane odprta in nedorečena.
Tisočdevetstoenainosemdeset predstavlja soliden tekst, ki sicer iz svojstvene, izrazito subjektivne in v veliki meri tudi pristranske perspektive obravnava percepcijo med domnevno skoraj idilično preteklostjo in prozaično sedanjostjo.
Kar ni nič spornega, saj gre za povsem legitimen pogled, pa čeprav se vsi z njim ne morejo identificirati, saj gre bolj kot za kolektivistični zanos in domnevno višjo stopnjo poštenosti, etike in morale predvsem za nostalgijo po otroškem in mladostnem obdobju, ki ima svoje čare ne glede na družbene okoliščine, nenazadnje bi se zagotovo našli ljudje, ki z nostalgijo gledajo na svoja mlada leta v Stalinovi Sovjetski zvezi, Hitlerjevi Nemčiji, Mussolinijevi Italiji ali Romuniji za časa Ceauşesca. Ima pa besedilo tudi druge kvalitete, ki jih Selmi Spahić ni uspeli identificirati, saj so predstavljene zgolj sporadično, razdrobljeno in površno oziroma so izgubljene v prevodu med besedilom in odrom.
