Ocenjujemo: Turandot

Giacomo Puccini. Režija: Filippo Tonon. SNG Maribor.

Objavljeno
10. februar 2016 09.50
Posodobljeno
10. februar 2016 11.00
Borut Smrekar
Borut Smrekar
V petek, 5. februarja, je bila v mariborskem gledališču ­premiera opere Turandot Giacoma Puccinija,­ ki je osrednja operna uprizoritev v sezoni. Premiera je v celoti uspela. Uprizoritev je namreč zastavljena premišljeno­ in profesionalno korektno, kar v naših krajih že dolgo ni (več) ­samoumevno, hkrati pa je dostojna­ tudi v izvedbi.

Režiser Filippo Tonon je zasnoval uprizoritev kot pravljico, kar Turandot tudi je, brez nasilnega poseganja v libreto ali vrivanja »novih vsebin«. Takšen okvir je idealen za stilizacijo v režijskem, gibalnem, scenskem in kostumskem pogledu, hkrati pa zelo hvaležen, saj na odru prenese marsikaj nedorečenega (od mašil s plesalkami do »koreografskih« momentov pri zboru), kar ne moti.

Režija je vsekakor dovolj tekoča, do dela in glasbe prijazna. So pa tudi uprizoritveno hvaležni momenti, ki bi jih bilo mogoče z razpoložljivimi sredstvi režijsko bolje izpeljati, na primer prihod­ Turandot v prvem dejanju pa množični prizori v drugem in tretjem (vsaj pri scenskih spremembah) ipd.

Scena, ki je prav tako Tononovo delo, deluje razkošno in tudi slogovni odmik v tretjem dejanju je povsem sprejemljiv. Enako velja za kostume Cristine Aceti. Zasnovani so z okusom in vizualno učinkoviti.­ Pozoren gledalec bo lahko opazil tudi skrb kostumografinje za diskretno prikritje kake pojavne slabosti solistov, kar je pristop, ki, žal, izginja.

Glasbeno vodstvo v rokah Lorisa Voltolinija je bilo tekoče, razgibano in muzikalno prepričljivo. Predstava je glasbeno interpretativno jasno in čvrsto zasnovana pa tudi dobro naštudirana. Partituri, ki v veliki meri gradi na orkestrskih­ barvah, akustika v ­veliki dvorani ni najbolj ­naklonjena, a je dirigentu in glasbenikom kljub temu uspelo premagati tudi to oviro. Orkester je bil mestoma preglasen, a do pevcev ne nasilen. Partitura je bila nekoliko (pre)trd oreh za trobila, kar se bo skozi ponovitve verjetno zgladilo.

Tudi zasedenost solističnih vlog je bila v strokovnem pogledu neoporečna. V naslovni vlogi je nastopila­ Rebeka Lokar, ki smo jo v prejšnji sezoni spoznali kot ­Minnie v Puccinijevi Deklici z zahoda. Lokarjeva ima za vlogo ustrezen dramski glas. Njen nastop je bil v vseh pogledih profesio­nalen. Raven njenega podajanja je bila znatno boljša od lanskega nastopa in le želimo si lahko, da bo nadaljevala po tej poti.

Renzo Zulian v vlogi Calafa je ponovno navdušil občinstvo. Bil je kot vedno pevsko in scensko suveren in prepričljiv, čeprav pri petju mestoma malce trd. Sabina Cvilak kot Liu je na začetku presenetila z vibratom, a se je kmalu pokazala v pevski luči, ki smo je bolj vajeni, in s profesionalno dobrim nastopom. Valentin Pivovarov je glasovno ustrezna izbira, čeprav belcanto ni njegovo področje ne v pogledu fraziranja ne dikcije.

Trije ministri,­ Darko Vidic, Dušan Topolovec in Martin Sušnik, so bili dobro uigrani. Izstopal je Martin Sušnik, Vidic pa je nemara za to vlogo glasovno še nekoliko mlad. Tudi Jaki Jurgec se je v vlogi Mandarina pevsko in scensko dobro odrezal, bo pa v bodoče uvodnim frazam zagotovo posvetil več intonančne pozornosti. Emil Baronik se je v vlogi cesarja Altouma prav tako izkazal kot dobra izbira.

Zbor, ki ga je pripravila Zsuzsa Budavari-Novak, ima v Turandot zelo izpostavljeno vlogo. Zahtevni part v prvem dejanju je bil večkrat zvokovno neenoten, občasno se je pojavilo tudi (pre)več razhajanj. Na splošno je zborovsko petje v dinamiki forte (že »tradicionalno«) trdo, medtem ko je v pianu prevladoval raven ton, kar zlasti v Pucciniju ne deluje posebej privlačno.

Predstava je potekala gladko, z opazno rastjo v drugem in tretjem dejanju. Uprizoritev je v vseh pogledih več kot solidna. Njene posamezne komponente so uravnotežene in usklajene, izvajalski žar nastopajočih opazen in zato ni čudno, da so spravili občinstvo na noge. Mariborska Turandot je dokaz, da je tudi v naših razmerah možna dobra uprizoritev vélike spektakelske opere.