Tiskane izdaje
Če bi izbiral fotografijo, ki naj kar najbolje ujame duha Ulayeve pregledne razstave, bi se najbrž tudi sam odločil za isto, ki so jo izbrali njeni snovalci in krasi spremljajočo zloženko.
Gre za del fotodokumentacije performansa Škrat, s prizorom, na katerem umetnik čepi, napravljen v netipično različico pravljičnega gozdnega bitja, in se ozira proti gledalcu. Podoba deluje igrivo, nenavadno, nekoliko izzivalno, a hkrati prijazno, odseva Ulayev sproščeni, iščoči duh, ki je na razstavi nasploh obilno navzoč.
Postavitev je ravno prav obsežna, da se zdi dovolj zaokrožena in informativna seznanitev z opusom zrelega avtorja. Med drugo vojno v zaklonišču rojeni umetnik sodi v generacijo nemških »kritičnih sinov«, ki so neizprosno sodili delovanje generacije svojih očetov med nacizmom in se kritično zazirali tako v preteklost kot v sodobnost.
No, Ulay je sprva zastavil precej bolj intimno kot na primer Polke ali Kiefer, v dvomu se je najprej obrnil predvsem k sebi, k spraševanju o identiteti, notranjosti, zunanjosti, izpostavljenosti …., kar na razstavi dokumentirajo fotografije, posnete ob performansih v sedemdesetih.
Tematike identitet, njihovih meja, prehajanj iz ene identitete v drugo, iskanja, izgubljanja identitet, sebstva, se je sprva loteval v samostojnih performansih, pozneje pa v parih z ženskimi sodelavkami, predvsem z Marino Abramović.
Ob tem je šlo tako rekoč za generično razširitev polja njegovih preizpraševanj na drugospolnega drugega, s čimer je ukvarjanje z lastno spolno identiteto prestavil na novo raven, v širši kontekst.
Eden od neizbežnih poudarkov razstave je Ulayevo umetniško in zasebno razmerje z Marino Abramović, ki se je v zadnjem času izrodilo vse do sodnega spora, nekoč pa je bilo za umetnost performansa nadvse plodno.
Vidimo nekaj dokumentacije o njunih najpomembnejših umetniških dosežkih, v katalogu, ki v Mestni galeriji enkrat za spremembo ne zamuja, pa to sodelovanje in še nekaj ključnih epizod iz avtorjevih ustvarjalnih iskanj ta povzame v neposrednih spominskih utrinkih. Omenjenemu, sicer solidnemu katalogu lahko zamerimo, da v njegovem prvem delu zbrani, za Ulayev razvoj ključni teksti različnih avtorjev, niso prevedeni v slovenščino.
V kontekst dejavnosti »kritičnih sinov« bi lahko uvrstili avtorjevo umetniško akcijo, krajo Hitlerjeve najljubše slike iz berlinske galerije in njeno umestitev v dom turških gastarbeiterjev, a je umetnik tudi to povezal s svojim značilnim kontekstom prehajanja identitet.
Naslednji segment v »pozunanjanju« Ulayevega delovanja dokumentirajo dela, predvsem fotografska, povezana z marginaliziranimi družbenimi skupinami, varovanci psihiatrične bolnice, Afroameriškimi brezdomci, avstralskimi Aborigini. Ob njih se kaže njegova iskreno človečna, empatična naravnanost, s katero se zares približa drugemu in drugačnemu.
Predstavljeni umetniški nagovori, mnogi sicer prvotno ustvarjeni v najmanj trajni od vizualno umetniških zvrsti (performansu), nas popeljejo čez širok spekter vsebin, od vzpostavljanja zasilnih identitet preko preobrazb, prek vprašanja obstojnosti, trajnosti (tudi fotografske) umetniških stvaritev, odtrganih epizod (serija Johnny), do dolgotrajnih meditativno-kontemplativnih izkušenj (hoja po Kitajskem zidu), med katerimi se prepletata spoznavanje tujega okolja in sebe v njem.
Recimo, da se zdi, da se je Ulay med svojim delovanjem na različne načine poskušal dotikati raznorodnih horizontov, ki so seveda neotipljivi, da se je ves čas tako bližal kot izmikal »resničnemu življenju« in vsakršnim omejujočim določenostim.
Za celovito razumevanje se zdi nujno prebrati tudi njegove misli v katalogu, kjer je med drugim kritičen do neverjetnega množenja kuratorjev v zadnjem času in zaslužkarstva na račun umetnosti. Dobrodošel utegne biti tudi gledalčev premislek o različnih umetniških poteh sicer sorodno razmišljujočih ustvarjalcev, v tem primeru Ulaya in Abramovićeve.
Medtem ko se je slednja brezskurpulozno prebila do statusa umetniške zvezde, kar se pozna tudi pri njenem finančnem izplenu, se zdi k nam priseljeni klasik performansa in polaroidne fotografije še danes le napol ukročena umetniška žival.
