V nadaljevanju preberite:

Ušabti Agate Tomažič bi lahko delovno označili kot antikriminalko: tu je popolnoma neluciden kriminalistični inšpektor Robert Obrh, ki se ukvarja s skrivnostnim izginotjem lestve doktorja Baumgartnerja, upokojenega slavnega srčnega kirurga, tudi potomca velikega podjetnika še iz časa pred drugo svetovno vojno (višji srednji sloj s tradicijo je pri Tomažičevi že uveljavljen trop). V romanu ni trupla, ni preiskave, le kramljanje med Obrhom in Baumgartnerjem, ki ga spremlja nedoločena (paranoična) slutnja, da starcu nekdo streže po življenju. A v ospredju so – kot je za pisanje Agate Tomažič značilno – diskurzi, kjer skozi intelektualizem in svetovljanstvo stalno pronica nestrpnost do drugih, ekonomsko podrejenih socialnih slojev, tudi nacij. Vendar pa to ni roman, v katerem bi neki lik zavoljo tega »požel bralčeve simpatije«: bolj kot to avtorico zanimajo družbene dinamike ter samoreprezentacije in diskurzi, ki – tudi prek zakritja – odstirajo načine delovanja moči.