Tiskane izdaje
Zanimanje mlajše oziroma srednje generacije gledaliških ustvarjalcev za slovensko kulturno zgodovino se zdi v letošnji gledališki sezoni zanimiv fenomen. Po Hotelu Modra opica Mihe Nemca in Jerneja Valentija, ki je osvetlil podobo Ignacija Borštnika, je tandem Luka Martin Škof in Blaž Rejec s predstavo Veš, poet, svoj dolg? predstavil še usode predstavnikov tako imenovane slovenske moderne.
Obe predstavi imata nekaj skupnih točk, predvsem poskus demontaže mitov z uporabo dokumentarnega gradiva, satire, fantastičnih vložkov ter razhierarhacijo dogajanja in logosa dramske totalitete, obenem pa se projekta tudi temeljno razlikujeta.
Veš, poet, svoj dolg? gre v svojem že kar ludističnem principu še korak dlje, rizom preobilja je stopnjevan so skrajnih razsežnosti, gostota dogajanja, besed, situacij, znakov... se razlije v kratke sekvence, ki le ohlapno korespondirajo med seboj.
Znana zgodovinska dejstva, kot sta Kettejeva prigoda s satirično pesmijo, naslovljeno na škofa Missio, ali sežig Cankarjeve Erotike s strani škofa Jegliča, dopolnjujejo nekateri manj znani biografski podatki, recitacije pesmi ter povsem arbitrarni vložki, dinamika dogajanja pa je tako potencirana, da mestoma že daje vtis komedije zmešnjav.
Vendar končni rezultat ni ravno optimalen. Absurdne premise nevtralizira preveč stvarnih poudarkov, travestijo racionalni vložki, farso resnobni toni, improvizirana scenografija stoji v nasprotju z veristično kostumografijo.
Verjetno je bila takšna igra nasprotij ter konfrontacija povsem raznorodnih elementov tudi intenca piscev besedila, ki sta obenem tudi režiser in dramaturg, vendar naj se avtorja še tako trudita mehanizem predstave pognati do najvišjih obratov, ves ta nori vrtinec dogajanja gledalca ne potegne vase, imaginarij realnih konfliktov in nadrobljenih asociacij funkcionira zgolj kot ilustracija in komentar in ne kot prepričljiv zaokrožen projekt sam po sebi.
Bolj inventiven se zdi odmik od dosedaj prevladujočih interpretacij žalostne usode večine literatov slovenske moderne, tukaj so predstavljeni brez potencirano tragičnih in patetičnih karakteristik, celo Kettejev zaključni pasijon ima v svoji apoteozi pesnika dovolj razpoznaven ironičen predznak.
Tudi zahvaljujoč igralcem, večina med njimi se skozi predstavo levi iz lika v lik, kje je morda posebej potrebno izpostaviti Lizo Marijo Grašič kot nemirno, frfotajočo in neugnano muzo ter Aljošo Koltaka kot Josipa Murna Aleksandrova, ki je v vsej paradi najrazličnejših osebnosti, ki se gnetejo na odru, še najbolj plastičen in artikuliran.
Luka Martin Škof je dosedaj uprizoril kar nekaj solidnih predstav, nedvomno pa med najuspešnejše sodi Jesihov Triko iz leta 2009. Težko se je znebiti vtisa, da se je podobnih prijemov kot pri Trikoju lotil tudi pri predstavi Veš, poet, svoj dolg?, vendar z veliko manjšim uspehom.
Že besedilo niti približno ne dosega Jesihovih standardov, poleg tega pa ima seveda tudi še tako dezorganiziran retorični in vizualni kolaž pravila pri cefranju in lepljenju, ki se jih je potrebno držati, sicer se zadeva izteče v prazni improvizaciji oziroma zasilnih rešitvah. Ne preveč domišljena gledališka krpanka.
