Tiskane izdaje
Vrtiljak Arthurja Schnitzlerja, drama, spisana leta 1897, je bila zastavljena kot študija hipokrizije dunajske družbe, ki poteka skozi vzpostavitev (prenovljenega) diskurza o spolnosti pa tudi skozi proučevanje spolnosti kot polja, v katerem se izrisujejo odnosi in razmerja med družbenimi razredi.
Besedilo temelji na desetih »ljubezenskih« srečanjih, osebe pa se verižno povezujejo med seboj, dokler se v zadnjem prizoru ne ujameta prva in zadnja nastopajoča oseba. Vrtiljak je bil svojčas prepovedan, kasneje pa je obveljal za klasično delo avstrijske dramatike in bil neštetokrat uprizorjen, po literarni predlogi pa je nastalo tudi več filmov, med bolj odmevnimi je bil zagotovo La Ronde iz leta 1950, ki ga je posnel Max Ophüls.
Osnovna paradigma predstave je zelo jasna, odmiki od besedilne predloge pa minimalni in na ravni dramaturgije predstava ne prinaša nobene inovacije in ne vzpostavlja odnosa do zdajšnjosti. Podobno (ne) počne tudi režija, ki je predstavi odmerila počasen, zaspan tempo, hkrati pa ji ni uspelo, da bi na odru vzpostavila jasno atmosfero, zaradi česar se zdi, da je predstava v vseh ozirih »brez energije«. Prizori so mestoma dolgovezni, v njih ni nobene živahnosti, nobene dinamike. Vsak prizor je preprosto repeticija prejšnjega in ne prinaša ničesar presenetljivega, ne glede na to, da vsako »srečanje« uvaja po en nov lik.
Nekaj več poigravanja z dramsko formo (tudi na metabesedilni ravni) in nekaj več radoživosti uvede Čeh šele proti koncu predstave z nekoliko surrealističnim prizorom, v katerem »Poet« in »Igralka« v pevski točki, ki je del predstave v predstavi, nastopita v »camp« živalskih kostumih.
Na žalost je prizor nespretno podan in se ne vključuje učinkovito v celoto predstave, podobno kot nekoliko zmedeno (čeprav zunaj konteksta estetsko učinkoviteje od preostanka predstave) deluje tudi zadnji prizor, v katerem se zdi, da bi lahko nastopajočega »grofa« interpretirali tudi kot na primer avtorja dramskega besedila, dramsko besedilo samo pa kot njegovo družbeno analizo, kar vsaj nekoliko pomensko razpre predstavo.
Zlasti se zdi, da ustvarjalci predstave niso premislili časa nastanka Vrtiljaka, recepcije dela, zdajšnje družbene situacije in niti ne vprašanja, kako lahko Vrtiljak (naposled) korespondira z zdajšnjostjo. Aktualizacija je zgolj navidezna in se dogaja predvsem skozi kostumografijo ter scenografijo, kar je seveda nezadostno: slednji namreč napeljujeta na sedanjost, ki pa se na idejni ravni v predstavi nikjer ne pokaže.
Predstava tako enostavno ponuja nepredelane ideje drame, ki so bile leta 1897 morda res kontroverzne, danes pa enostavno niso več, kajti reprezentacija spolnosti se je do danes izrazito spremenila in je, v neki obliki, celo prevladujoč družbeni diskurz, ki je hkrati tudi oblika represije. Zdi se nenavadno, zlasti zato, ker gre za vprašanje, tesno vezano na neki konkretni družbeni moment, da se ustvarjalci tovrstnih sprememb sploh niso dotaknili. Podobno se, kajpak, moralni kodeksi 19. stoletja kažejo kot zastareli ter nerelevantni.
Predstava tako spodleti natanko v točki, v kateri je drama tako briljirala: ne zna razvozlati, kako je spolnost izrabljena kot element družbene represije in kako se skozi spolnost rišejo odnosi med družbenimi razredi. Portretiranje likov, ki poteka skozi več kot sto let stare moralne zapovedi pa tudi ni ravno ... sveže. Ali prepričljivo. Ali pomenljivo.
Skratka: dolgočasno in nepremišljeno.
