Odilo. Zatemnitev. Oratorij.

Peter Mlakar, Dragan Živadinov. Slovensko mladinsko gledališče, Kino Šiška.

Objavljeno
25. april 2018 21.00
Posodobljeno
25. april 2018 17.19
Predstava Odilo. Zatemnitev. Oratorij. FOTO: Nada Žgank/
Anja Radaljac
Anja Radaljac
Postavitev Odilo. Zatemnitev. Oratorij. še dodatno razširi že tako veliki oder v Katedrali Kina Šiške ter ga zapolni s skorajda do stropa segajočimi črno-rdeče-belimi zastavami, ki nosijo simbol globusa, železno konstrukcijo orla ter balinarsko stezo, obdano s stopnicami in klančinami, ki z ostrino, izčiščenimi linijami in predimenzioniranostjo jasno korespondirajo z nacistično estetiko, obenem pa sledijo tudi estetiki, ki jo je v svojem opusu razvijal Dragan Živadinov.

S scenografijo se sklada tudi kostumografija: igralke in igralci nosijo uniforme, ki spominjajo na nacistične, le da na mestu svastike nosijo simbol globusa, ki predstavlja »cel svet«. Ta zastavitev je po eni strani precej konvencionalna in pričakovana – tako v navezavi na tematiko, kot tudi znotraj konteksta Živadinovega ustvarjanja – po drugi strani pa v skladu s konceptualno zastavitvijo deluje tudi kot apropriacija oz. prisvajanje tako zaznamovane estetike, kar je postopek, ki ga poznamo tudi iz osvobodilnih gibanj (npr. LGBTQA+ gibanja) in je lahko (še vedno) zanimiv tudi na odru.

Postavitev je namreč zastavljena kot obred ubijanja imena Odila Globočnika (oz. Globocnika), slovenskega rodu ki je v hierarhiji nemškega nacističnega sistema zasedal najvišje položaje ter mdr. vodil koncentracijsko taborišče Rižarna. Skozi obrednost, ki tudi z vzpostavitvijo gledališkega zbora in nekoliko zaklinjateljskim, obrednim, v metrumu spisanim besedilom (Mlakar, Živadinov) korespondira s klasičnim grškim gledališčem, prihaja sprva do prisvajanja Odilovega imena in nacističnih simbolov, nato – ko igralke in igralci slečejo uniforme in ostanejo v (pogrebni?) črnini pa do izničitve le-teh.

Težava te postavitve se skriva prav na konceptualni ravni: delo v svoji celoti deluje zlasti – ali predvsem – kot protest in manj kot premislek ali raziskovanje tematike, zaradi česar se zdi nekoliko deklarativna.


Odilo. Zatemnitev. Oratorij. se s simbolnim dejanjem izničenja Odilovega imena vzpostavlja tudi kot gledališka intervencija oziroma protest proti znova porajajočim se oblikam fašizma, rasizma, seksizma, ksenofobije in nacionalizma, ki del predstave postajajo z besedilnimi aluzijami na sodobne zastraševalne in zatiralne politike (koncentracija na družino, redukcija oseb ženskega spola na družbeno vlogo zgolj matere, potiskanje ženske v zasebno sfero, zastraševalne rasistične in nacionalistične politike, zastraševanje pred »krajo delovnih mest« idr.). Zatorej ne gre le za ubijanje Odilovega imena, temveč tudi že za ubijanje zatiralnih politik, ki šele vznikajo.

Predstava je na tehnični ravni dobro izpeljana, zvok in luč dobro delujeta s scenografijo in kostumografijo ter sledita konceptualnemu programu. Težava te postavitve se skriva prav na konceptualni ravni: delo v svoji celoti deluje zlasti – ali predvsem – kot protest in manj kot premislek ali raziskovanje tematike, zaradi česar se zdi nekoliko deklarativna.

Prav tako je lahko nekoliko težavna koncentracija na Odila: kakor po eni strani lahko pomeni zlasti simbol, gre vendarle za figuro, izbrano po nekem ključu, mdr. na podlagi narodnosti in resnično zgodovinsko osebo proti kateri se zaklinjamo, kar preusmerja pozornost z dejstva, da zatiralne politike, vključno s primerom nacizma, pogosto vznikajo med splošno populacijo, odgovornost za nasilje, ki sledi iz zatiralnih politik, pa leži na celotni družbi (na »zboru«), ne na posameznih osebah. Obenem predstava tudi ne seže veliko naprej od deklarativnosti, kar pa se zdi nekoliko nezadostno.