Tiskane izdaje
Ob naročilu dramatiku, naj napiše dramo o Agathi Christie, se odvije zgodba literarno-detektivskega prodiranja v pravo osebnost, »resnico« slovite avtorice kriminalnih romanov in na obči ravni v »resnico posameznika«.
Karlo Jederman, obupan, ker v njeni (avto)biografiji ni našel dovolj zanimivega materiala za svoje pisanje - po njegovem mnenju z izjemo površnega opisovanja (srečne) življenjske poti ne razkriva nič zares intimnega, nič o sebi -, si ustvari svojo izmišljijo, lasten konstrukt Agathe.
Zdi se, da se v nočnih delovnih urah sredi ustvarjalne blokade in kupa neproduktivnih misli pojavi kar sama, vsekakor pa kmalu prevzame vodstvo v razvoju konstrukta, imenovanega Agatha. Režiser Dušan Mlakar osnovno situacijo piščevega (ne)ustvarjalnega procesa vodi z mehkobo, začetno dramatikovo zagato podaja z nekaj vsakdanje izpraznjenosti in grobosti, potopitev v dramatikove misli, sanje ali blodnje je mestoma skorajda poetična; tudi po zaslugi izvrstne Barbare Vidovič, ki hipoma prehaja različne vloge od Agathe do ženskih likov iz njenih in tujih romanov.
Njeno naselitev različnih oseb ali jazov Pop Tasić utemelji z resnično amnezijo, ki jo je Agatha Christie utrpela po družinskih pretresih, in spretno povezuje s fiktivnostjo našega jaza nasploh. Kdo smo, kaj je naše najbolj intimno jedro, kako se razkrivamo drugim, ali sploh lahko spoznamo drugega ali vanj le projiciramo lastne predstave so vprašanja, ki se na široko odpirajo tako v kreaciji Barbare Vidovič kot v odnosu med njeno Agatho z več jazi in Jedermanom.
V precej neformalni pisarni, lahko tudi skromni domači sobi z delovno mizo - Gašper Jarni kot Jederman je le kulturni delavec sodobnega časa -, se znajdeta dva povsem različna svetova. Današnji čas predstavlja nekoliko raztreščen, ciničen, kot da od tega časa utrujen in zaslepljen Jarnijev Jederman – slehernik, kar je enako kot kdorkoli ali nihče, kot duhovito pripomni Agatha (da je ta dramatik, umetnik, je Pop Tasićev cinični komentar z drugačnim pomenom).
Tavajočih misli, obremenjen in ne preveč zainteresiran za aktualno nalogo, a takšno je pač naročilo, je zatopljen le v svoj ustvarjalni problem, ne prepozna pa, da se to, kar išče, ves čas razkriva pred njim. Nasproti mu stoji Barbara Vidovič kot očarljiva dama viktorijanske dobe, samostojna ženska in uspešna pisateljica, ki vidi širšo sliko in se je s skromnostjo ter modrostjo naučila (pre)živeti in si urediti svet kot smiseln.
Nasproti si stojita dramatik godrnjavega izraza, ki piše o življenju drugih (Marlene Dietrich in Marilyn Monroe sta mu povzročala manj težav, izvemo v duhovitem Pop Tasićevem avtoreferencialnem utrinku), in oseba, ki je stopala skozi življenje z optimističnim pogledom in v njem iskala srečo, pa čeprav je v tem realnost neločljivo prepletala z domišljijo.
Zaradi samih izrisov oseb - njene zrele dobrohotne naklonjenosti in njegove ranljivosti - ter blage, razumevajoče prizanesljivosti režijskega pogleda oba svetova ne trčita ob nepremostljive razlike, temveč se postavita v produktiven dialog, v katerem subtilno pronica na plan tudi iskana Agathina intimna skrivnost - kot jabolko spoznanja in navdih za slehernika.
