Premalo zavratna tesnoba  

Ocena: Mustarjev subjekt je v srednja leta vstopil z mladostniškimi iluzijami in starčevskimi obžalovanji
Objavljeno
12. junij 2018 13.00
Posodobljeno
12. junij 2018 11.24
V optiki Mustarjevih Srednjih let jo Slovenci slabo odnesejo, saj se, v kolikor se sploh še posvečajo kulturi, posvečajo kvečjemu hortikulturi. FOTO: osebni arhiv
Goran Dekleva
Goran Dekleva
Theodore Roosevelt, ki je dolžnosti predsednika Združenih držav opravljal pred dobrim stoletjem, je bil prepričan, da je mogoče resnično polno bivati samo nekako med tridesetim in šestdesetim rojstnim dnevom, v srednjih letih torej, ko naj bi človekovega duha ne begale ne mladostne iluzije ne starostna obžalovanja.

Da je to lahko tudi čas globoke zagrenjenosti – nepotešljive melanholije za izgubljeno mladostjo in kolikor jasnejšega toliko bolj trpkega zavedanja lastne umrljivosti pa, seveda, tudi obupa nad pregovorno ponorelostjo sodobnega sveta –, razvpito vitalnemu ameriškemu politiku menda ni padlo na pamet. Toda prav taka, grenkega razočaranja polna so srednja leta, ki jih v drugi pesniški zbirki slika Aleš Mustar.

Čeprav je Mustar svoja Srednja leta razdelil na tri cikle, ki so po motivni plati videti notranje razmeroma zaokroženi, trdni, homogeni in distinktivni – prvi, Tu, prinaša pesmi, v katerih je upesnjena Ljubljana z okolico, kjer Mustarjev lirski subjekt pač živi in dela; v drugem, naslovljenem Tam, najdevamo verze, napisane na potovanjih po Evropi od Barcelone do Bukarešte, ki jo pesnik, izvrsten poznavalec in prevajalec romunske književnosti, seveda dobro pozna; tretji ciklus, Nikjer, pa večidel prinaša nekakšna poslovilna pisma, pesniška besedila, ki jih naseljujejo umrli pesniki, prijatelji in znanci –, so domala vse pričujoče pesmi navsezadnje ubrane na isto noto obžalovanja, obtoževanja, celo precej brezsramnega jadikovanja. Pa tu še zdaleč ne gre le za to, da bi Mustarjevega pesemskega protagonista mučilo zgolj sladko domotožje po minulih časih, po »mleku v vrečkah«, »telefonskih pogovorih v javnih govorilnicah« ali po »žetonih za mestni avtobus«.

Tožba gre precej globlje; žalostijo ga, na primer, starši, ki jim vztrajno očita pomanjkanje prave občutljivosti in človečnosti. V tem smislu v pesmi Srčna, ki je pravzaprav nekakšna molitev k devici Mariji, beremo: »Mati, usliši me, / da bi moja mati, / še preden dospe v tvoje varno zavetje, / enkrat za vselej premagala svojo posesivnost, / da bi moj oče končno vzljubil / tudi nekoristne živali in rastline«.

Bržčas še slabše jo v optiki Mustarjevih Srednjih let odnesejo Slovenci, ki se, kolikor se sploh še posvečajo kulturi, posvečajo kvečjemu hortikulturi, sicer pa predvsem bolehajo za vsesplošnim pomanjkanjem empatije, spričo česar krčevito postavljajo bodeče žice in se pospešeno privajajo o beguncih razmišljati kot o kvotah – pa čeprav se od primerov, ki jih navaja SSKJ, »niti eden ne nanaša na ljudi«.
 

Vsesplošno razčlovečenje


Seveda pa razmere na Slovenskem niso nič posebnega; kakor lahko vidimo, tudi drugod po svetu nezadržno napreduje vsesplošno razčlovečenje. Pristen, resničen stik so tako zamenjala družabna omrežja in pametne tehnologije, medtem pa »[m]ožje postave na vsakem koraku z brzostrelkami / branijo dosežke civilizacije.« Morda najhuje pa je, da v takih okoliščinah nihče nikjer več ne bere poezije, ki je zdaj celo v antikvariatih izgnana v najbolj zaprašene kotičke.

Vse to v Mustarjevem subjektu – nekako pričakovano – budi občutke tesnobe in življenjskega nesmisla, a zdi se, da ta tesnoba nikoli ni dovolj zavratna, dovolj zavrtana, da bi se lotil premisleka, kako je sam soudeležen v ekscesih in zablodah sodobnega sveta. Namesto tega uspešno vztraja v svojem slonokoščenem stolpu, v udobni poziciji lepe duše.

Nikdar ne on sam, venomer so drugi tisti, ki ne berejo poezije, ki ne vidijo monstruoznosti digitaliziranega sveta, ki ne premorejo resničnega sočutja do ljudi in žvali. Še celo v enem izmed severnoafriških letovišč mu, slej ko prej običajnemu turistu s stare celine, nekako uspeva verjeti, da je vendarle malce boljši – da misli dlje in čuti globlje – od drugih turistov: »[I]zognem se utrujenim kamelam, / ki se šibijo pod težo prenažrtih turistov, / prodajalcem dateljnov, banan, zapestnic, vodnih pip«.

Zdi se, skratka, kakor da je Mustarjev subjekt – ravno drugače kakor je o stvari mislil Roosevelt – v srednja leta vstopil z vsemi mladostniškimi iluzijami in starčevskimi obžalovanji obenem.

A vse to bi morda še bilo mogoče prezreti, ko bi prenekatera pesem ne bila izpisana lenobno; reči »jesen življenja« namesto »starost« ali »prodajalka ljubezni« namesto »prostitutka« ali govoriti o branjevkah, ko beseda teče o opravljivcih – ne, to niso sveže pesniške podobe, to so obča mesta, to so utrujeni publicizmi, ob katerih se ni neutemeljeno vprašati, kje pravzaprav bi bilo tu najti tisti presežni semantični naboj, ki naj bi bil, kakor nas sicer hitijo prepričevati Mustarjeve pesmi, prav poeziji lasten bolj kakor katerikoli drugi obliki govora?