»Preveč vljudna, da bi debilu rekla debil«

Zbirko lahko beremo kot poetiziran esej o tem, ali so v kapitalizmu še možni normalni človeški odnosi.

Objavljeno
29. maj 2018 16.00
Posodobljeno
29. maj 2018 15.29
Nataša Velikonja zbirke (povedi) ne zaključi trdilno, s piko, ampak z vprašajem. FOTO: Tihomir Pinter
Igor Divjak
Igor Divjak
Thomas Mann je nekoč izjavil, da je naloga umetnosti, da nas preseneti s tistim, kar dobro poznamo. Zbirka Nataše Velikonja Preveč vljudna, zapisana kot besen protestni krik v eni sami povedi, razsekani v fragmente, z deli epskega nemškega romanopisca nima kaj dosti skupnega.

Neki drug kritik je vsebinsko veliko bolj umestno potegnil vzporednico med Natašo Velikonja in razgaljavcem fašizma v povojni srednjeevropski družbi Thomasom Bernhardom.

Mannovo misel sem omenil, ker se ji je posrečilo nastaviti ogledalo, v katerem sodobno kulturniško in malomeščansko sceno prikaže v aspektih, o katerih se javno navadno dosti ne govori, čeprav vsi dobro vemo, da so ves čas prisotni.

Ob branju tretje pesmi v zbirki se za trenutek zazdi, da pesnica oporeka pozivu k idealističnemu vztrajanju v vlogi pesnice in aktivistke, ki ga je posredno najbrž tudi sebi namenila z naslovom prejšnje zbirke Ostani, saj zdaj zapiše »a nikdar se ne pridruži ničemur, nikar ne ostajaj, na neki točki bo terjala, kar ni njenega, ona, pretenzija, oblasti«.

A dejansko ne gre za prelom s prejšnjo držo, temveč le za zaostritev te drže, saj tako kot prej tudi tu izpostavlja mehanizme, ki jih ima oblast za podrejanje zasebne in javne sfere. Oblast namreč deluje predvsem tako, da pronica pod kožo, da njene vzorce ponotranjimo in jih uporabljamo v vsakdanjem življenju. In ker je oblast neoliberalna, je glavno sredstvo, ki ga uporablja tudi za podrejanje naših čustev, sanj in strasti, denar.

Ta je v zbirki kar nekajkrat omenjen. Precej duhovito in žalostno obenem v pesmi, v kateri omenja, kako sta bili zavrnjeni tako njena prošnja za prevajalsko štipendijo kot njena prošnja za literarno štipendijo, prva z utemeljitvijo, da »društvo prevajalcev upošteva samo prevajalski opus«, druga z utemeljitvijo, da »javna agencija za knjigo upošteva samo literarni opus«.
 

Nihče ni imun za nasilje
 

Zbirko lahko mirno preberemo kot poetiziran esej o tem, ali v vse bolj neizprosnih kapitalističnih razmerah še obstaja možnost za normalne človeške odnose. Svoje zbirke – povedi – Velikonja ne zaključi trdilno, s piko, ampak z vprašajem, ki zadevo pušča odprto. »Nič se ne dogaja, si mislim, mar ne veš, da sploh ni več ljudi?« Spretno pokaže, da nihče ni imun za nasilje, ki v takih okoliščinah vse pogosteje nadomešča pristno komunikacijo.

Vsi smo krvavi pod kožo in drug do drugega tudi nasilni, arogantni, pišmeuhovski in prezirljivi, v kulturi zrežiranega všečkanja – s katero lastniki Facebooka mastno služijo oziroma akumulirajo naš čustveni in intelektualni kapital – pa zapovedano preveč vljudni. Velikonjina pesnitev pokaže, kako smo za lepimi fasadami pogosto tudi grdi, zlagani in prazni. Mešanica pogovornega, slengovskega in intelektualnega jezika, ki ga avtorica uporablja, ne zadeva samo lezbične scene, ki ji pripada, ampak skoraj celotno intelektualno – prekarno sfero. Preveč vljudna je torej pesniška zbirka in obenem študija potlačenih psiholoških plasti intelektualnega prekariata.

»Preveč vljudna, da bi debilu rekla debil,« se izrazi pesnica. Če naj ima zbirka kakršnokoli zmožnost ozaveščanja, je pomembno, da se v tem debilu prepozna tudi bralec. Šele tako lahko ozavesti dejstvo, da fašizem kot vse bolj pereča nevarnost današnje družbe izvira iz psihologije posameznika. Idealistična projekcija vsega dobrega in zlega na drugega je lahko nevarna.
Tudi preveč idealizirano pojmovanje poezije lahko vodi v mistifirajoč fašizem.

»Kajti ta njihova literatura je še kar v klozetu, naglašuje drugo osebo ednine, da je naslovnik nerazviden, da je naslovnik, abstrakten, da je izkustvo nerazvidno,« je neizprosna do sodobne pesniške scene. A ne gre spregledati, da se zna subtilno ponorčevati tudi iz same sebe, saj njena prejšnja zbirka Ostani nagovarja prav drugo osebo ednine.