Recenzija knjige: Besede brez pljuč

Blaž Božič: K območnim poročilom. Center za slovensko književnost, Ljubljana 2016.

Objavljeno
09. januar 2018 14.23
Goran Dekleva
Goran Dekleva

Mehko valujoč ritem stavkov; nabrušeni, prasketajoči, kinetični dialogi; do polne živosti prignani opisi pokrajin, sob in oseb; pogosto celo imena osrednjih junakov ... Vse odhaja, kajne. Brati, se zdi, v glavnem pomeni pozabljati.

Temu navkljub tudi po dobrih štirih letih, odkar sem bral Potem smo si odprli vranice na nežno valujoči livadi, prvenec Blaža Božiča, v mojem spominu še vztraja pesnikov Litostroj, sicer postsocialistično zapuščen in pogreznjen v temo, a obenem bolj monumentalen in bolje pripravljen na soočenje z zobom časa kakor atenski Erehtejon.

Pravzaprav ima, zahvaljujoč Božičevim premočrtnim verzom, del severne Ljubljane – tam nekje, kjer Šiška postane Bežigrad – zdaj neko marmornato kvaliteto, ki je prej preprosto ni imel. Prav zato sem se, ko sem jemal v roke njegovo novo knjigo, veselil pesmi, ki bodo, kakor sugerira naslov K območnim poročilom, kak nov košček Ljubljane iztrgale iz slepega avtomatizma naših hitrih dni in razkrile, kar ostaja v vase zapredenem pasantu prikrito.

Pa ni bilo čisto tako; saj drži, da se v pričujočih pesmih pojavi kar nekaj ljubljanske topografije, od tistega malega trga med Maxijem in Šubičevo gimnazijo, prek Metelkove, do Savskega naselja, a praviloma je vsa ta urbana krajina zakopana – če si pomagam z besedami Lare Unuk, piske spremnega zavihka K območnim poročilom, pod globokimi nanosi »subjektivnih, skoraj hermetičnih metafor« in »simbolov brez ključa«.

Seveda nikjer ni zapovedano, da bi se moral pesnik ponavljati, da bi moral pred svoje bralke in bralce znova postavljati dechiricovsko izčiščene vedute, toda v pričujočih pesmih je toliko »nikogaršnjih strdkov pozabe«, »ortodoksnih ravnin«, mraka, ki se »zbuja v anoreksičnih cilindrih«, in podobno objestnih, to je na videz sicer globokih, a slej ko prej pomensko izpraznjenih besednih zvez, da se sleherna zanesljiva povezava med besedilom in zunajliterarno resničnostjo navsezadnje pretrga.

Dobro; Božič tokrat pač ne upesnjuje mesta, vsaj ne zares, in naslovna Območja so raje notranje pokrajine, pokrajine skrajno subjektivnega razpoloženja in čustvovanja – kaj to vendar ne pomeni, da kriterij vrednotenja pričujočih pesmi skozi prizmo njihove navezanosti na zunajliterarno resničnost sploh ni primeren? – To bi utegnil biti zelo tehten ugovor, ko nam njegov lirski subjekt svoje samozadovoljne, nekoliko solipsistične govorice ne bi predstavljal kot zgodnje napovedi oziroma obljube pravega političnega dejanja, se pravi brezkompromisne prekinitve z vladajočim diskurzom.

Že v prvi pesmi, denimo, zagrozi takole: [P]ridejo na vrsto rekla in frazemi rekla in frazemi rekla / na smetišču rekel, besede brez pljuč. Božičeva poezija torej hoče sprožiti realne učinke tudi v svetu onkraj platnic pričujoče knjige. Paradoks je seveda v tem, da K območnim poročilom besede, ki so, kot pravi pesem, brez pljuč, zamenjuje oziroma nadomešča z drugimi, ki ostajajo asociativno, križemkražem nametane, ki se sicer pretvarjajo, da so polne presežnega smisla, četudi praviloma ne presežejo pomenov, ki jih bralke in bralci že poznamo iz slovarjev; ki so, skratka, prav tako brez pljuč.

Saj je res, da se Božičeva poetika, kakor jo lahko razbiramo v pričujoči zbirki, v tem smislu razmeroma dobro vpisuje v zadnje čase vse bolj izrazit tok v mlajši slovenski poeziji, a modnost, se mi zdi, tu še ne pomeni tudi prepričljivosti.