Recenzija knjige: Bledenje Kajnovega znamenja

Florjan Lipuš: Gramoz. Litera, Maribor 2017.

Objavljeno
09. oktober 2017 19.24
Matej Bogataj
Matej Bogataj

Lipuš piše eno samo knjigo, to je pričevanje o usodi zamejskih Koroških Slovencev, o njihovih revah in težavah, kajti predvsem te so značilne za to skupnost, o postopnem izginjanju jezikovne in narodne in sploh vsake zavednosti, ki jo zamenjuje štacunarski in pišmevritičen odnos do vsega, tudi do tistega, kar je njemu kot pisatelju najbolj vredno.

Potem se tega loteva enkrat skozi pričevanje o materi taboriščnici, ki jo je izgubil v ranih rosnih letih in mu je od nje ostal le jezik, številka in ime, ki se izgublja in potlačuje, drugič avtobiografsko o pritisku večine na mladega lemenatarja, tretjič sicer o ljubavni zvezi v jeseni življenja, pa vendar tako, da zraven premišlja tudi svojo emigracijo v intimo kot posledici utrujenosti v stvareh skupnosti in njene ohranitve.

Ves čas so, kot pri rojaku in internatskem kolegu Petru Handkeju v romanu Še vedno vihar ali pri Maji Haderlap v Angelu pozabe in še kje, pri popisih življenja skupnosti prisotne njegove vraže, prepričanja, skratka stvari folklore in etnologije.

Tudi v Gramozu, ki je bolj prozno premišljevanje kot roman, kolikor ni junak kar skupnost sama. Pisanje sproži skupina rojakov, večinoma že preseljenih v večja mesta in s plitkimi koreninami, ki pride z obiska koncentracijskega taborišča in se potem Lipuš posveča odnosu skupnosti do njih, njihovega do ostalih, predvsem pa v valovih pripoveduje o spremembah: te so apokaliptične, uresničujejo se stare prerokbe, pa se nihče ne zgane.

Drevo pade brez hrušča, potem hrušč brez drevesa; govori o vojni kot permanentnem stanju, ki ga gojijo, ker se vidijo kot junaki, zanemarjajo pa vsakodnevno skrb za jezik in skupnost. Lipuš piše kot litanije, postopne izgube spomina na vojno in preganjanje se loteva z vseh strani, po asociacijski logiki in kopičenju in izčrpavanju je to moderna proza, ki jo ureja spomin in stiska: prehaja iz teme na temo, zakoplje in preskoči, vse pa v duhu izginjanja duha in propada vasi, priduša se nad ponujeno brezspominsko in kratkospominsko alternativo, ki se predstavlja kot zgodovinska nujnost – asimilacija, ukoreninjene predstave, hlapčevstvo malih nasproti velikim, iz podobe koncentracijskega taborišča in taboriščnic raste ta kritika stanja na Koroškem in pisanje je dobilo naslov po gramozu med barakami, po katerem stopata deklica in deček, ki se soočata s spominom na staro mater, ki se ni vrnila iz taborišča.

O tem, o materini izgubi je Lipuš že pisal v Poizvedovanju za imenom, zdaj prenese fokus na sodobnost, ki prikriva preteklost, ki ne more umreti: v valovih popisuje, kako je vojno stanje ves čas, nostalgija za junaštvom, ki ga ni bilo, kako so semena vojne vzklila in bodo spet rodila.

Lipuševa pisava je pridušena, njegov očitek je bolj naštevanje in stopnjevanje kot krik, bolj nakazuje, in ta proza je nekoliko abstraktna, brez junaka, njen predmet je kar celotna skupnost, razdeljena zaradi preteklosti. Tudi tokrat je Lipuš neverjetno jezikovno artikuliran, zaradi izgube osebka pa se ta proza približuje hermetizmu.