Recenzija knjige: Brez pridnosti, brez hrepenenja

Tone Škrjanec: Dihaj. Center za slovensko književnost, Aleph, Ljubljana 2017.
Objavljeno
27. november 2017 19.01
Goran Dekleva
Goran Dekleva

Pred leti sem v enem izmed tujim obiskovalcem namenjenih turističnih vodnikov po naši državi prebral, da naj bi bili besedi, ki najbolj povedno, zgoščeno pa tudi elegantno povzemata narodni značaj Slovencev, »priden« in »hrepenenje«.

Na eni strani torej ubogljiva prizadevnost pri hrčkastem kopičenju materialnih dobrin, na drugi melanholična zazrtost v že kak težje opredeljiv ideal metafizične provenience, zazrtost, ki utegne, se zdi, kdaj pa kdaj tudi prerasti v zagrenjen prezir do neposredne, konkretne stvarnosti.

Če to drži, je med pesniške krajine, ki so jih ustvarili umetniki, ki so se utrudili podobe svojega plemena in se izselili, nujno prišteti tudi tisto Toneta Škrjanca; v njegovih pesmih namreč ne za pridnost ne za hrepenenje ni bilo pravega mesta. Tako, na primer, že prvi verz v Dihaj, Škrjančevi najnovejši pesniški zbirki, precej neženirano razglaša, da pričujoča poezija v določeni meri vznika oziroma raste iz čiste radosti in lenobe.

To sicer še ne pomeni, da Škrjančev pesemski protagonist ne vidi dovolj razločno kontur sodobnega sveta, poškropljenega s krvjo in parfumom, sveta, v katerem zidove podiramo zato, / da kmalu kasneje zgradimo / nove in še slabše in še večje, ali v katerem si ljudje prizadevajo govoriti o neskončnih porazih kot o dosežkih, se pa vendarle zdi, da Škrjančev lirski subjekt svoje besede tu ne zastavlja na angažirano polemičen način.

Ne gre mu, drugače rečeno, za nekakšno urgentno intervencijo, ne poziva k politični mobilizaciji ali družbenemu prevratu in kolikor sploh ponuja kak recept za izboljševanje sveta, praviloma ne pride dlje od ugotovitve, da je denar vedno / samo denar, da je bolje kakor v blagovnem centru preživeti popoldan ob reki, ali da si je želeti kvečjemu majhnih in enostavnih stvari, na primer dobre masaže / še kakšnega orgazma in dobrega spanja.

Zdi se, skratka, da Škrjančeva poezija vztrajno govori o umiku v odpoved, v svojevrsten asketizem, ki pa je, paradoksalno, vedno znova ugledan kot preskok v resnično razkošje oziroma obilje. Da je to drža, ki je svetlobna leta oddaljena od življenjskih praks, kakor jih diktira slovenska pridnost, je menda očitno. Kako pa je s hrepenenjem? – Subjekt, ki izgovarja Dihaj, je, kakor to menda velja tudi za prejšnje Škrjančeve pesemske protagoniste, materialist.

Onkraj horizonta ni zanj ničesar; tam ni nobene trmasto izmikajoče se transcendence, nobene deprimirajoče neulovljive metafizične kategorije, in tudi lepota je vsa tu, zanesljivo tostran obzornice, vsak hip prisotna in dosegljiva tistemu, ki zna razpreti vse svoje čute in zbrano opazovati: [O]brazi, ki jih gledam, / so lepše sijoči in z obstretom / brez vsake cerkvene prtljage. / velik zvon nekaj hrupno protestira. / nič ne de. poletje bo.

Kaj pa minljivost? Kaj ni vendar prav izkušnja minljivosti neskončen vir hrepenenja? – Saj menda niti materialist ne more biti scela imun za melanholijo, ki jo izziva nezadržno izginjanje stvari, dogodkov, trenutkov in oseb v času ... Morda res, a tega v Dihaj ni opaziti; v pesmi Arheologija, na primer, se Škrjančev lirski subjekt spominja mladih dni, arheoloških izkopavanj na kraju, kjer danes stoji ljubljanski Cankarjev dom, in čeprav se zdi, da se ne ljudje, s katerimi se je tisti čas družil, ne debate, ki jih je z njimi imel, niso posebej živo zarezali vanj, nekaj iz tistih druženj – nekaj neznatnega in krhkega pa obenem neskončno pomembnega – vendarle vztraja: [V]seeno pa mi je / za vedno ostala v spominu gosta / pivska pena, predvsem pa to, kako izredno lepo se je svetlikala v / zgodnjem popoldanskem soncu.

To, se mi zdi, več kakor le malo spominja na Spomin na Marijo A., v katerem Brecht piše o ljubezenskem poljubu, ki bi že davno utonil v pozabo, ko bi ta, ki se v pesmi zdaj spominja, prav takrat, med onim davno minulim poljubljanjem, na nebu slučajno ne opazil belega oblaka, ki zdaj natanko v svoji bežni pa v človeško dramo spodaj nevpleteni lepoti uspešno kljubuje pozabi.

Ne; v Dihaj ni prostora za hrepenenje, ko pa je tisto ključno vendar v vsej ontološki polnosti prisotno še naprej. Na ta način se branje Škrjančeve poezije ponuja kot precej ustrezen protiukrep ob soočenju z mestoma hromečim dvojnim primežem slovenske pridnosti in hrepenenja. Kdo ve, ko bi brala pričujoče pesmi, bi si morda tudi mama Francka naposled dovolila pozabiti tisti nesrečni voz ...