Recenzija knjige: Elegantni objezerski kdo-je-moril

Tadej Golob: Jezero. Goga, Novo mesto 2016.

Objavljeno
15. maj 2017 18.14
Igor Bratož
Igor Bratož

Ni drastično, pretirano krvavo, je pa napeto, zapleteno tako, da je na prvi pogled že nedoumljivo, napisano elegantno, brez dobrikanja in soljenja pameti bralcu.

Nekdo je zapisal slovenski 'krimič' po skandinavsko, kar seveda takoj napoti na primerjave s severnjaškim temnim valom, ki je globalno pljusnil v založniške bazene, a morda je treba biti včasih raje malce bolj samozagledan in ugotoviti, da je Jezero Tadeja Goloba enostavno odlično napisana žanrska knjiga in bi jo bilo primerjati z drugimi izdelki pravzaprav odvečno početje.

Da tako misli velika množica bralcev, kažejo tudi rdeči kvadratki, ki jih ob tem Golobovem delu večinoma vidiš v spletnem katalogu slovenskih knjižnic, torej dejstvo, da je knjiga kronično izposojana in do nje in do veselja nad lucidnimi malimi sivimi celicami ni mogoče brez posebne potrpežljivosti.

Novejša tradicija tovrstnega slovenskega žanrskega pisanja sicer ni zanemarljiva, ljubiteljem napetega kriminalnega branja so zagotovo ostali v spominu posamezni odlični romaneskni dosežki ali celo nizi več del Avgusta Demšarja, Igorja Karlovška, Maje Novak, Mete Osredkar, Toneta Freliha, Sergeja Verča, Željka Kozinca in še koga, soočenje z Golobovim Jezerom pa je vendar posebna izkušnja, ker je izpisana čisto, zgodba se vali v svojem ritmu, ki bralca ne pusti stran, kljub različnim indicem pa napetost vztraja do konca. Vse, torej, kar od klasično zastavljenega kriminalnega romana pričakujemo.

Golob, mojster različnih vrst pisanja, razpostavi vse, kar taka zgodba zahteva, zelo nevsiljivo, a tehtno, njegov preiskovalec Taras Birsa ima – kot se spodobi za detektiva – nad sabo svoja manjša in večja prekletstva, različne nerazrešene intimnosti, vpet je tudi institucijo, ki ima svoje posebnosti, kraj, kjer na začetku zgodbe najdejo žensko truplo brez glave, gorenjsko objezersko prizorišče, je tudi opisan poznavalsko, za vse podrobnosti zgodbe se zdi, da jih je preveril in ničesar prepustil naključju.

Bralec izve tudi, za preiskovalčevo mnenje, da je detektivstvo pač načeloma precej dolgočasen posel in niti najmanj podoben tistemu, s čimer streže prekolužna televizijska in filmska mašinerija, in tudi zgodbeni ritem to žarči, saj se zdi, da se zadeve na prvih sto straneh razvijajo relativno počasi in se avtor bolj kot razburljivim posameznostim iskanja morilca neidentificiranega trupla posveča vsemu tistemu, kar se kritičnega, ironičnega, obžalujočega, spravljivega ali še nerazrešenega podi po inšpektorjevi glavi.

No, prepričljivosti Golobove zgodbe o iskanju morilca to ne ubije, obupna nespektakelskost temu romanu nikakor ne škodi, prej narobe, temeljito popisovanje samega policijskega postopka zaradi premišljene karakterizacije vključenih likov, nekaterih precej čudaških, daje pripovedovanemu nespregledljivo stabilnost, ki pa vendar ne pozablja, da ta žanr na razburljiv, včasih trpek način zabava.

Po tej plati tudi podrobnosti, ki jih zgodba razkrije o načelnem inšpektorju, dajo misliti o generaciji pa tudi o slovenski zdajšnjosti, kakršna pač že je, a le to, morebitni hujši kritičnosti se avtor v prid žanru odreče, tekoči dialogi pa zgodbo gladko poganjajo proti presenetljivemu sklepu. Tako preprosto in tako zahtevno je to. Golob je napisal natančno tisto, kar je v pogovoru pred časom povedal – berljivo knjigo.