Recenzija knjige: Koliko je (k)ura?

Pričujoči zapis je nujno začeti z dvomom in negotovostjo, saj je obravnavana knjiga tipičen primer entitete, ki vsebuje toliko ambivalence, da je težko izreči trdno sodbo.

Mnogoglasnost je konstantno prisotna, pogosto pa se zdi, kot bi zbor imel več dirigentov ali pa tako različno poslušalstvo, da lahko iz prizorišča vsakdo odide z drugačnim vtisom.

Marko Pavliha, priznani pravni strokovnjak, nekdanji aktivni politik, avtor številnih člankov in več knjig, je že kar nekaj časa družbeno angažiran. Zadnje delo Dvanajst pred dvanajsto z naslovom opozarja na iztekajoči se čas in potencialno usodno prihodnost.

Koliko točno je kazalec pred simbolično dvanajstico, je sicer težko ugotovljivo, kajti knjiga »… je nastala kot nekakšen alkimistični poskus vnovičnega stepanja, segrevanja in vrenja mojih objavljenih (z)mešanih esejev v neko novo, nemara žlahtnejšo tekočino, ki bi utegnila služiti kot požirek iz golide družbene panaceje«.

In potem se začnejo prvi dvomi. Analiza, ki jo opravi Pavliha, je pogosto povsem točna, a gre v kar nekaj primerih za družbeno pogosto obravnavane probleme, pri katerih se neredko pojavljajo klišejski očitki tipa »... zato je kriza posledica sesutja vrednot« ali »je v televizijskih poročilih sploh še kaj bodrilnega«.

Mimo tovrstnih predvidljivih aporij se pojavljajo tudi poskusi bolj resne analize s področja filozofije, prava, psihoanalize in še česa, velik poudarek je na etiki in teoriji svetovnega etosa, ki se v zaključku spaja z nekaterimi mističnimi pogledi.

Predpisana kura je sicer zelo všečna, a po drugi strani pogosto presplošna. Recimo: »Delujmo pomirljivo, blago, vljudno in se tudi v idealnih okoliščinah izogibajmo prevzetnosti, oholosti in arogantnosti.« Povsem dobrodošle misli, a hkrati besede, ki odmevajo po svetu že stoletja in tisočletja, pa še kar nič.

In verjetno ravno v tej točki leži največji problem, ki je pogosto tudi očitek aktualnemu delovanju, to je odsotnost preskoka iz analize in splošnih ugotovitev v konkretno implementacijo. Morda je preveč pričakovati od tovrstne knjige, da bo podala dejanske rešitve, a spet nekoliko naivno je ponavljati že znano, misleč, da bo ravno zadnja ponovitev začela kazalec na uri obračati v drugo smer, stran od usodne dvanajstice.

Nekateri elementi se naposled tudi niso zlili najbolje. Tako so enkrat verski nauki podlaga za nekaj plemenitega, spet drugič bi brez religije morda lažje shajali. Šolstvo, v katerem je verjetno najti največ otipljivega, je spet problematično. »Preveč je fahidiotov (...) in premalo polihistorjev, eruditov in eklektikov (…) ampak ne v smislu svaštarjenja (...).«

Gre za iskanje plemenitega posameznika, ki pa se ujame v past, kako krmariti med svojim svetovljanstvom in vsiljevanjem prototipa lastnega videnja dobrega. Podobno kot nam avtor nekajkrat govori o strokovnosti, mu vseeno mestoma uidejo povsem dogmatski stavki: »Bog noče, da ga častimo, temveč hoče, da ga živimo ...«

Nadalje recimo skozi delo pogosto beremo o zmernosti in razumevanju drugačnega, hkrati pa proti koncu o tistih, ki ne verjamejo v povezanost posameznika z mistično Celoto, čitamo: »Če kdo misli drugače, je najverjetneje patološki narcis ali psihopat.«

Konec je tako zgolj potrditev začetne predpostavke. Delo Dvanajst pred dvanajsto bo dobrodošlo za bralca, ki se želi seznaniti z nekaterimi nevsakdanjimi pogledi na svet, saj se knjiga dotakne res marsikatere teorije in vedenja.

Za posameznika, ki je bral Aristotela, ki ve, kaj je etika, kako se povezuje s pravom in je kdaj bral tudi kakšnega mistika, predvsem pa pozna Pavlihovo dosedanje delo, je knjiga predvsem mešanje starih kart za partijo ponovnega klicanja po nujnosti družbenih sprememb.