Tiskane izdaje
Jiři Bezlaj (1949) je znani akademski kipar, ki kleše tudi besede. Leta 2004 je izšla njegova pesniška zbirka Poletje, v zadnjih letih lahko v reviji Sodobnost beremo njegove eseje o likovni umetnosti. Toda letos je izklesal nekaj prav nenavadnega.
Evangelij za pitbule je mladinski roman, ki ga v prvi osebi pripoveduje – pravzaprav se v njem zares odkrito izpoveduje – gimnazijka. Bezlaj je več desetletij poučeval na gimnaziji Bežigrad, kjer si je bržkone nabral pestre izkušnje z današnjo mladino.
V Evangeliju tako zelo prepričljivo upodobi izkustveno, miselno in jezikovno obzorje težavne mladenke. Izpoved je podana v privlačni kombinaciji sodobnega mladostniškega slenga, začinjenega s prostaškim izrazjem, in knjižnih stavkov, zato bo knjiga najbrž dostopna tako mladim kot starim. Le pri kakšni kletvici, ko mladcem uide na primer »Porkaduš!« ali »Pišuka!«, se zazdi, da priderejo iz drugega časa.
In če že preverjam pristnost besedila, naj omenim še neobičajnost, da roman ne vključuje tehnološke navlake, ki je sicer glavna hrana današnji mulariji (pametni telefoni, facebook, youtube). Ampak to branja niti najmanj ne moti – pravzaprav je branje zato nemoteno.
Pripovedovalka in protagonistka Koka ima vrsto (zrelemu bralcu) odbojnih lastnosti, ki pa jo v krogu njenih vrstnikov, kjer so vrednote postavljene na glavo, delajo priljubljeno. To so jezikavost, objestnost, nespoštljivost, nagnjenost k laganju, prisluškovanju ipd.
Zdi se, da je brez sramu, ko neznanemu moškemu (samemu pisatelju?) izpoveduje, kako je bila denimo nekoč tako pijana, da je bruhala, medtem pa si jo je neki frajer kar vzel; kako in zakaj se je poskusila obesiti; kako se je norčevala iz profesorjev, prijateljic in kako je zaničevala očeta; kako je pretepla lastno mamico, k čemur povrhu pripomni: »Čisto prijetno mi je bilo ob misli, da se najbrž cmeri.«
Ta včasih srhljivo brezčutna in cinična mladenka je morda žrtev preteklih okoliščin družinske nesloge in spolne zlorabe, ki postopoma prihajajo na dan. Vendar roman ne razdeljuje odgovornosti in ostaja interpretativno odprt.
Vsem banalnim občutjem, ki večinoma preplavljajo Koko (in zanjo, jasno, niso banalna), se pridružujejo vzvišena, duhovita in poduhovljena. Punca ima namreč rada literaturo in včasih piše poezijo. Novi profesor slovenščine Lubči ji približa haikuje in zen budizem, ona pa mimogrede citira Cankarja ali Heineja.
Prikaz Koke je tako kompleksen, da ne moremo razbrati, kaj si o njej misli avtor. Mladi bralci bodo uživali v istovetenju s kratkočasnimi dogodivščinami junakinje, največkrat povezanimi s seksom, drogo, alkoholom in še psi. Odraslemu pa ne bo ušla Bezlajeva subtilna ironija, ki na jezikovni ali situacijski ravni oplazi skoraj vsak pripetljaj. Že živalske simbolike, ki pikro osvetljuje človeško vedenje, je kar nekaj.
Medtem ko se Kokina mama na visokem položaju v podjetju bori za svoje koristi kot stekel pitbul, se gre njen oče »osnovno človeško etiko«, zaradi katere izgubi službo. Ta oče je pač nekakšen »osliček«, ki ga je Koka, ko je bila še punčka, tepla, da ne bi bil preveč trmast. Koka sama bi rada bila metulj, o katerem sanja Čuang Ce.
A je največkrat le krastača. Surovo in obenem pretanjeno podano dogajanje prisili bralca, da do njega zavzame sočutno in hkrati kritično stališče. Tudi sama sem bila še včeraj prav rada del odraščajoče mladine, danes pa bi na to, smešno, najraje pozabila.
