Recenzija knjige: Poezija in politika

S podnaslovom Štiri razprave o slovenski poeziji in ena o Dušanu Pirjevcu prihaja med nas eno ključnih del sodobne slovenske komparativistike (če ne za ta čas celo ključno); tovrstna ugotovitev in umestitev izhajata kajpada iz tistega dela definicije o nalogah primerjalne literarne vede, v katerem je zapisano, da ima ta tudi interdisciplinarno vlogo.

Ta je pri tovrstnih študijah (ali celo nasploh) najbrž najzanimivejša, saj v sebi veže različna polja človeškega ustvarjanja in udejstvovanja. Politika je žal eno bolj žalostnih, a nujnih, in vendarle se pri prebiranju slovenskih poetov hote ali nehote kmalu srečamo (tudi) s tem poljem.

Govorimo seveda o angažirani poeziji, točneje kar o angažiranih opusih, v pričujoči knjigi se srečamo s Srečkom Kosovelom, Iztokom Geistrom, Alešem Kermaunerjem, Matjažem Hanžkom, Juretom Detelo in Tajo Kramberger. Kot zapiše dr. Darja Pavlič v spremni besedi, je ključna misel »poezija kot politično dejanje«.

Vsi zastopani avtorji so tako ali drugače sodobni slovenski avtorji, nekateri odkriti avantgardisti (če uporaba te besede ni zgolj (pod)zvrstna oznaka, ampak tudi estetska usmeritev dotičnih opusov), Kosovel nedvomno na začetku tega niza. Če bi šli še globlje v zgodovino, bi med pesniki kot politično dejavnimi umetniki prišli morda celo do Vodnika, prek očitnega Prešerna, pa Levstika, Jenka, celo Koseski bi se znašel v tej vreči s svojimi klici carju Ferdinandu.

Osojnik seveda noče biti antologist političnega pisanja celotne slovenske pesniške zgodovine, pač pa gre za »zamolčane govorice in realne družbene odnose«, kot je zapisano. Iz tega je nato kar hitro razvidno, kako je umerjena njegova knjiga. Pomenljiv in izrekljiv je že sam naslov, ki sam po sebi aplicira to ali ono vrsto debate ... in Osojnik se res spušča v živo debato s pesniškimi govoricami in njihovim političnim dejanjem.

To tematsko naravnanost podpre uvrstitev sklepnega prispevka o Dušanu Pirjevcu, ki, kot takisto opozori Darja Pavlič, nastopa v vlogi sprožilca misli, kar je brez dvoma zares bil, ne glede na »spor med starim in novim«, ki se ob njegovem imenu večkrat vedno znova razplamti. A naša družba je takih sporov polna in ne razrešuje jih nujno v prid »generiranja biti«.

Študija o Pirjevcu je zato, jasno, tudi filozofska, opraviti ima z ontološko razsežnostjo poezije/literature, a saj je pravzaprav tudi politika svojstvena ontološka razsežnost, pogojena s tem, kdo jo uporablja in kako.

Skupni imenovalec pa je isti: če pogledamo skozi zgodovino, tako ali drugače pridemo nazaj na poezijo, na njeno izrekljivo in neizrekljivo raven; Osojnikova knjiga opozarja na obe, bodisi skozi analizo določenih pesmi Taje Kramberger bodisi skozi pisanje o Kosovelu ... in ves čas se gibljemo v tej ali oni sferi osebnega/družbenega angažmaja.

Tako ena kot druga plat tega angažmaja nista, kar je najpomembneje (in, seveda, očitno, če govorimo o poeziji), nujno empirični ne nujno ontološki, ampak praviloma oboje in oboje hkrati, sicer bi bilo v tematskem skupnem imenovalcu knjige jalovo pisati o njiju.

Za podroben vpogled v razprave, analitičen ali kak drug, je na tem mestu seveda premalo prostora, a to niti ni bil namen dotičnega prispevka. Če bi šlo zgolj za nagovor knjigi ali strogo kritiko per se, bi seveda zgrešili namen pričujoče izdaje.

Namen prispevka je nastaviti nekaj miselnih izhodišč za obravnavo pričujočega dela. Teh izhodišč je seveda bržčas prav toliko, kolikor je kritikov in recenzentov. A glavno izhodišče je zgolj eno: če govorimo o poeziji kot političnem dejanju in obravnavamo nekatera njena tovrstna zamolčana poglavja s starosto »literarne ontologije« na koncu, ontološkost in angažiranost te poezije ne moreta in ne smeta biti razmejeni.

Osojnik se tega zaveda, tu verjetno tiči tudi »resnica poezije« in s tem je nekako zagovorjena tudi (drzna?) teza začetka pričujočega prispevka.