Tiskane izdaje
Didaskalije so navodila igralcu, kaj naj naredi, kako naj se vede in giba na odru. Obstajajo zunaj dialoga, tistega, o čemer gledališka igra neposredno govori, obenem pa so okostje drame, struktura odrskega dogajanja, ki je pogosto pomembnejša od tega, kar je izrečeno na odru.
Zato tudi lahko razumemo naslov tretje pesniške zbirke Anje Golob kot nekakšen razgaljen naslov, kot podstat naslova oziroma tisto, kar bi ostalo od naslova, če bi mu vzeli vse odvečne besede. Ta vtis še podkrepi groba bela naslovnica, ki je, kljub temu da gre za izdajo v samozaložbi, gotovo izbrana namerno.
Lahko rečemo, da je pesnica, ki je tudi uveljavljena gledališka kritičarka, zasnovala strukturo zbirke kot variete, v katerem nastopajo različni liki in diskurzi njene zavesti. Čeprav vseh ne gre jemati enako resno, se nas, ko se razgaljajo pred nami, vendarle trudijo prepričati, da bi v tej igri lahko šlo tudi smrtno zares. Poezijo kot odrsko dogajanje uvede že prva pesem, v kateri se protagonist kar trikrat zamenja.
Najprej nastopi kot Tom Daley, potem kot Vesna Vulović in nazadnje kot Kakfov Josef K., ki stoji na prečki trapeza pod vrhom šotora in si želi, da vsaj enkrat spodaj ne bi razpeli mreže. Kljub varietejski formi Anja Golob tudi tokrat ni nič manj brezkompromisna kot v prvih dveh zbirkah. Nekaj pesmi kasneje beremo natisnjeno z velikimi črkami: GLEDATI STVAREM STRMO / V OČI … ZAHTEVA … BOJ. / KDOR GA NE ZMORE / NAJ NE LAZI ZA POEZIJO / NE BO MU DALA / NITI POMOTOMA.
Vendar pa variete že takoj nato preide v drugačen diskurz. Pogosto so pesmi napisane v tretji pripovedni osebi. Taka je na primer parabola o profesorju, ki se je pisal Sod, ali pesem, v kateri kot glavni lik nastopi kar James Bond, ki ga avtorica kritizira, ker rešuje svet, namesto da bi reševal človeka, v Bibliji strojništva spregovori prvoosebni kolektivni subjekt, spet drugje pesem zveni kot odlomek iz vrtnarskega priročnika o presajanju rož.
Žanr se neprestano spreminja. Ta zbirka je težja od prvih dveh, saj dostikrat ne omogoča neposredne, površne identifikacije. V prvi zbirki je dosledno prevladoval avtorski subjekt, v drugi smo se lahko identificirali z usodo generacije, ki se je znašla v brezizhodnem položaju, tu pa nam avtorica neprestano spodnaša tla. Vsak nov diskurz briše in razgalja prejšnjega.
Kljub temu pa zbirko kot rdeča nit veže nekaj prvoosebnih, tudi ljubezenskih pesmi, ki omogočajo lažje branje. Na primer pesem Srce, ki ljubi, ljubi, ki samozavestno krši Mallarméjevo doktrino, da se srca v poeziji ne sme omenjati. In v pesmi Kaj rabim najdemo čudovite intimne verze In roko rabim, ki ni moja, dlan da me / poboža po mednožju, hrbtu, po laseh.
Vendar je prvoosebni jaz le eden izmed nastopajočih, spet drugje gre za strožjo vzgojo srca. Največje mojstrstvo pesnica doseže v nekaterih pesmih, ki so pisane brezosebno in s skoraj znanstveno natančnostjo podajajo gibanje elementarnih plasti sveta, predvsem vode.
Takole piše v Pismih M III: kar odteka / se nateka, steka, / kar kaplja, kar moči, vlaži, vreje, brizga, kar škropi / kar se vzgiba v valovanju, kar se upari, kar zaledeni / kar čisto prevaja, a slabo, kar polni in prazni porozno. Tu bralec začuti telo in dihanje organizma.
Proti koncu zbirke je pesem Zadnja žival, saj v variete obvezno sodi tudi kak živalski nastop. A v tem razgaljenem varieteju ni prostora za zajčevske demonične bike, volkove ali vrane. Tu gre prej za dekonstrukcijo arhetipske živalske pesmi – žival ostane nedoločna, kot kak zmazek. O njej izvemo le to, da je siva, požrešna in lepljiva celota.
V skladu s celoto zbirke je tudi ta pesem razgaljena v okostje pesmi, v didaskalični napotek, ki bralcu pušča odprto možnost, da sam izoblikuje interpretacijo. Vse skupaj se izteče s človeško, avtorsko perspektivo, pesmijo Vdih, v kateri avtorica kot kak konferansje s priznanjem, da ostaja idealistka, predstavo, eno izmed najboljših v zadnjem času sploh, zaključi.
