Recenzija knjige: Skrivnost odgriznjene gobe

Jana Putrle Srdić: To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje. Center za slovensko književnost, Zbirka Aleph, Ljubljana 2014.

Objavljeno
15. april 2015 16.30
Goran Dekleva
Goran Dekleva

Ni kaj, naslov tretje pesniške zbirke Jane Putrle Srdić, To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje, se zdi precej posrečeno izbran. Dogodek, na katerega meri, je namreč videti majhen in obroben, malodane brezupno nepomemben, pa obenem vendarle nekako skrivnosten in velik, celo usodnosten – če ga seveda ne uzremo s stališča človeka, temveč hrošča.

In prav zato v pričujoči zbirki – ali vsaj v njenih osrednjih, umetniško najmočnejših sklopih, to je, v petem in šestem ciklu – slej ko prej tudi gre: pesnica si prizadeva širše razpreti svoj pogled in razkriti, kaj vse se še godi, ko se ljudje zavzeto ukvarjamo z vsakdanjimi rečmi, ko s poudarjenim občutkom za lastno pomembnost uporabljamo tehtnico, ure dneva, / zgodovinski vpogled, pogled iz / vesolja na Zemljo.

Pesemska protagonistka Hroščev skuša, drugače rečeno, razgraditi naš samovšečni antropocentrizem in človeško izkušnjo enakopravno postaviti ob bok vsemu drugemu, kar na tem svetu še mrgoli. Staremu umisleku o tem, kako da smo krona stvarstva, zoperstavlja skrivnostno / odgriznjeno gobo / ob svitu / na robu jase, zoperstavlja mu zrak / v vseh plastičnih / vrečkah / po svetu, / ki jih nosi veter.

No, ob tem motivu vrečke, ki jo nosi veter, podobi, ki jo je, kot vemo, že pred poldrugim desetletjem ikonizirala Mendesova Lepota po ameriško, smo slej ko prej zadeli ob notranji rob pričujočega pesniškega projekta, njegove prepričljivosti. Govorica, ki jo uporablja lirska protagonistka, se mi v luči poante, ki jo sicer zasleduje, namreč pogosto zdi premalo radikalna, premalo inventivna, premalo intenzivna, vsaj premalo smela. Pa tu, seveda, ne gre le za že malo utrujene plastične vrečke.

Pesmi, zbrane v Hroščih, se sicer deklarativno sklicujejo na precej šokantne umetnike, kakršni so Maya Deren, Eduardo Kac, Gottfried Helnwein ali Werner Herzog (slednji, na primer, v pogovorih s Paulom Croninom opozarja, da je edini ustrezen odgovor na omejujoči in dušeči kaos naših sodobnih življenj vizionarsko stremljenje k iznajdbi čisto novih oblik, novih form književnosti, glasbe, poezije, likovne umetnosti in filma), toda v pričujoči zbirki – posebej v prvih nekaj ciklih – vse prepogosto beremo v kramljajočem tonu, dovolj značilnem za slovensko pesniško prakso zadnjih dveh desetletij, spisane verze o malem vsakdanu, o bučah, začinjenih s črnim sezamom in kajenskim poprom, o obisku frizerja, kjer mladi lezbijki v zelenem, / rumenem, pirsih, čikgumijih, mehki koži / sedita na barskih stolčkih, fotografirata druga drugo, o sodobni idejno-vrednostni dezorientiranosti: [N]e šepetamo kot Vzhodni Berlin za zidom, / ne švercamo se, težko je reči, proti čemu smo.

Tako se bralke in bralci Hroščev soočamo z nenavadno zbirko, ki v svojih vrhovih sicer nadaljuje nedaleč od kraja, kjer sta s pesmimi, kot sta Vrba in Altamira Palomar, svojčas skušala detronizirati človekovo samopašnost Gregor Strniša in Edvard Kocbek, a ji navsezadnje manjka pravšnje izrekovalske drznosti, da bi skrivnost obgrizene gobe na gozdni jasi, skrivnost življenja, ki vseskozi gomazi za našim hrbtom, skrivnost narave, ki je tèma / okrog Descartesove misli, napravila za izključno, vseprežemajočo témo pričujočega pisanja, ki v času krize nemara lahko z utopično nonšalanco odpre doslej neznana vrata.