Tiskane izdaje
Na literarnem večeru, ki je ob izidu tretje pesniške zbirke Alje Adam, Dolgo smo čakali na dež, pred kratkim potekal v Trubarjevi hiši literature, je avtorica povedala – tu se naslanjam na spletno poročilo o dogodku –, da »vedno bolj piše za druge, vedno manj iz lastne nuje«.
Tej sodbi se slej ko prej prilega tudi bralska izkušnja ob Dežju – zbirka je namreč videti precej premočrtno uperjena v zunajliterarno resničnost, zdi se, da hoče nagovoriti svet na drugi strani platnic in povedati nekaj ključnega o slehernikovi eksistencialni izkušnji.
Vse to sicer še ne pomeni, da pričujoče pesmi po večini niso prvoosebne in dovolj izpovedno intonirane, da svojih motivov ne zajemajo iz življenjskih položajev in izkustev, o katerih smemo domnevati, da imajo precej avtobiografskega zaledja, vendar po drugi strani drži, da njihova pesemska protagonistka svojega izrekovalskega dejanja ne interpretira v kontekstu pesniškega samopoveličevanja ali nesramežljive očaranosti nad lastnimi stvariteljskimi močmi.
Ta, ki izgovarja pesmi pričujoče zbirke, torej še zdaleč ni razumljen kot nekakšna visoka svečenica v templju larpurlartistične poezije, kljub temu pa znotraj horizonta Dežja med vsemi diskurzivnimi praksami prav pesniški vendarle pripada prav posebno mesto.
Poezija je namreč tu razumljena – če si pomagamo z verzoma argentinskega pesnika Roberta Juarroza, ki ju je avtorica izbrala za preludij k pesmi Krogi (Pesem diha s svojimi rokami, / ki stvari ne primejo: dihajo jih.) – predvsem kot način, kako lahko posameznik, govoreči posameznik, ravna z ljudmi, rastlinami in živalmi, s celotnim svetom, pravzaprav, ne da bi ga poškodoval.
Čeprav pesemska protagonistka Dežja govorni akt v splošnem valorizira izrazito negativno – tako že v prvi pesmi v zbirki naletimo na verz: Vse, kar si rečemo, se zdi hermetično, / zaprto v ogrado kakor ovce. –, čeprav nam torej iz verza v verz, iz pesmi v pesem dopoveduje, da je molk boljši od govorjenja, ki, kot lahko preberemo v Krogih, duši in zavira spontani tok dihanja, je izjavljalsko dejanje v pesmi očitno drugačnega značaja.
Kakor namreč beremo v Pesmi, ki diha, pisanje in, če je bralec pozoren, tudi branje poezije nezadržno vodita k polnejšemu stiku z vsem bivajočim, pri čemer se zdi, da ta stik ni več posredovan skozi govorico, temveč je zelo neposreden, taktilen: Včasih me med pisanjem pograbi želja, / da bi se dotikala rastlin, [...] Samo tako lahko začutim, [...] da je posušeno grozdje hrapavo in trdo. // Pesem, ki diha, / je kot trta v oktobru – [...] vsak pozoren bralec premakne njeno steblo.
Videti je torej, da poezija, paradoksalno, vodi stran od verbalne komunikacije. Kot poglavitni način, kako ljudje sploh smo v svetu, jo zdaj nadomešča dotik in ta se zdi bistveno krepkejši ter – kolikor se tako znebimo od rabe utrujenih, z nasilno zgodovino obteženih in s patriarhalno ideologijo prepojenih besed – slej ko prej tudi bolj osrečujoč: Vsak delček kože, ki ga prepustim dotiku, / žari kot zvezde.
K vsemu temu velja dodati, da dotik ni tudi že prijem ali celo grabež; kakor namreč lahko razbiramo v pesmi Žajbelj, v vrtinec sveta odprta koža ni zares posesivna in celo za sirenski klic nostalgije, te najbolj zahrbtne želje po posedovanju, ni scela dojemljiva: [S]e trudim, da ne bi zadrževala tistega, kar izginja.
To so bržkone že izhodišča, s katerih bi bilo mogoče (morda celo kar najprimernejše) pisati haikuje, pesniško formo torej, ki se po tradiciji nemara kar najbolj prilega (samo)razpustitvi jaza v čutom dostopnem svetu. Prav zato vsaj malo preseneča, da pesmi, zbrane v Dežju, vendarle puščajo toliko prostora bohotni prvoosebni izpovedi.
