Tiskane izdaje
Anja Radaljac v svoji, recimo temu, eksperimentalni knjigi, ki se giblje med literarnim ustvarjanjem in dekonstruktivistično teorijo, pripelje v vidno polje monstruoznost človeškega ravnanja, ki se vedno dogaja v zaodrju.
Pravi nam, da je za razumevanje mehanizmov diskriminacije smiselno izhajati iz oblike zatiranja, ki je vseprisotna ter ima povezave z drugimi nestrpnostmi, hkrati pa je prezrta s strani drugih aktivizmov. Obstoječe suženjstvo sliši na ime idustrijska živinoreja.
Avtoričino besneče odpiranje psevdopogledov, s katerimi so napolnjena zrkla antropocentričnih množic, ima posebno teksturo, če ne bi morali govoriti o nezavednem toku jezika (ki je tu tudi v terapevtski funkciji). V literarnem smislu je Puščava, klet in katakombe toliko kot neposeljen prostor, saj R.-jino potovanje ni zavezujoče in zaradi tega tudi ne zanimivo. Ujeta v fiktivnost v fiktivnosti proizvaja mrtve kote knjige.
Po drugi strani avtorica tako skuša ujeti pripovedno strukturo, mimogrede žanrsko premeša knjigo in ji nadene zadihanost, toda poskusi poetiziranja, kaj šele, da bi reistično zasnovane pasaže karkoli dodale h konkretnosti teksta, so neposrečeni.
Repeticije, ki jih je v tem tekstu precej, kar govori o tem, da Anja Radaljac za upovedovanje svojih misli potrebuje veliko prostora (na trenutke se celo zdi, da sama sebi razjasnjuje ali pa na glas razmišlja), predvsem pa bralčeve zbranosti, zadostujejo za sežetost upovedanega. Njena predzadnja misel je, da monstruoznega ne moremo potisniti v neobstoj, kar pomeni, da je transcendentalni smisel tega pisanja v potovanju.
Avtorica se toliko kot navdušuje sama nad seboj, ker je z redefinicijo Drugega domnevno naredila radikalen tektonski premik; Miklavž Komelj v predgovoru omenja, da spoznanja Anje Radaljac v tej knjigi pomenijo »resničen pretres za humanistično ideologijo«, hkrati pa ne opozori na pomanjkanje zgodovinskega reza, s katerim bi pokazala, kako je prišlo do naturalizacije tovrstnega sprevrženega antropocentrizma, kaj šele, da bi aludirala na podobno misleče predhodnike. Avtorica je vsa tukaj in zdaj, pri čemer se postopno seli na skrajno točko doumljivega in problematizira koncept človeškega.
Če je njen predlog – v sklopu koncipiranja približevanja pogledu nečloveške živali – zanimiv, pa vendarle vsebuje (teoretsko) praznino. Avtorici se zapiše, da je »razloček med lastnim jazom in svetom nujen za iniciacijo v družbo«, s čimer zapademo jazovskemu principu.
Toda v tem segmentu izpusti paleto relacij Jaza z Drugim, kot jih je tipsko razvrstil na primer Georg Lukács; to pomeni, da je avtoričina pozicija ultimativna, hkrati pa se ji jazovska pozicija vrača v tekst. Avtorica nam zapoveduje empatijo do Drugega, ob čemer je sama nestrpna celo do bralca. Ob pogledu na razkosano telo živali odreagira jazovsko in hoče na vsak način izsiliti enakovrednost živali s človekom, ker je to zanjo edini način, kako predočiti bestialnost človeškega ravnanja.
Ob pripombi, da je ob vsem navedenem problematična tudi avtoričina redukcija Drugega na vlogo absolutne žrtve (vedno jo lahko osvobodi le Jaz), je tisto, kar je najbolj moteče v tej knjigi, ne glede na to, da se na načelni ravni strinjamo, brutalen način, s katerim se zoperstavlja določenim strukturam.
