Tiskane izdaje
Ko je Goran Dekleva ocenjeval Čučnikovo zbirko Mikado, ki je izšla leta 2012, je zapisal, da se prebolevanje metafizke, ki je avtorja zaznamovalo na začetku, v njej »izteka v svoje nasprotje, v nekakšno prebolevanje fizike«.
Res lahko ugotovimo, da Primož Čučnik, kakršnega beremo v zadnjem obdobju, ni prav dosti podoben niti avtorju eksistencialno obarvanega prvenca Dve zimi (1999) niti zagnanemu promotorju nove urbane poetike, značilne za njegove zbirke prvih let drugega tisočletja.
Ta, že tretji obrat v njegovi pesniški karieri, pa se je dejansko zgodil že pred Mikadom in ima prepoznaven razvojni lok v obdobju med letoma 2005 in 2010. Najbrž se je avtor prav zato odločil zbirke Nova okna, Delo in dom in Kot dar iz tega časa izdati kot sklenjeno Trilogijo.
Nova okna še pripadajo času urbane poezije, ki je skušala dati avtentičen izraz utripu mestnega vrveža, naglici impulzov modernega sveta, polifoniji glasov, tako realnih kot fiktivnih, literarnih, svobodi perspektivičnega preskakovanja in improvizaciji.
Te pesmi so skušale biti komunikativne, nagovarjale so drugega, ki je bil lahko konkreten posameznik v pesnikovi družbi ali neznani bralec, kljub vratolomnim preskokom pa so vedno znova našle realno podstat v konkretnem ljubljanskem okolju.
Ker je v njih prepoznaven vpliv avtorjev newyorške pesniške šole, predvsem Franka O'Hare in njegovih »I do this, I do that« pesmi, ki poveličujejo banalne, vsakdanje pripetljaje, je avtor v tistem času tudi sam nekajkrat šaljivo spregovoril o novonastali ljubljanski pesniški šoli. Vsekakor pa se Čučnik nikoli ni slepo naslanjal na ameriške vzore, vodilo ga je predvsem iskanje lastnih mestnih in literarnih anekdot.
Močno gonilo Čučnikove urbane poetike je bil odpor do ostankov modernistične dediščine v slovenski literaturi in vsega, kar je imelo eksistencialističen ali celo novoromantičen pridih, s tem deloma tudi odpor do poetike svojega lastnega prvenca.
Predpostavke tega odpora je pojasnjeval v različnih člankih in intervjujih, razmišljal je o odnosu med poezijo in glasbo, o razmerju med videnim in slišanim in o pomembnosti sprejemanja drugih in drugačnih glasov. Ker je pogosto sodeloval v skupinskih literarno-glasbenih projektih, so tudi njegove pesmi prve polovice prvega desetletja pogosto imele značaj skupinskega jam sessiona, improvizacije, ki pri iskanju svobodnega izraza vedno upošteva tudi kriterije drugih.
Vendar se zdi, da je avtor začutil, da se je navezovanje na urbanega drugega nekako začelo ponavljati in da je potrebna sprememba. Pesmi v zbirkah Delo in dom in Kot dar bi težko umestili v kontekst komunikativnega jam sessiona, tu razumsko nadzorovano komunikacijo izpodrine drznejši jezikovni eksperiment.
V Delu in domu tako najdemo nenavadno pesem Naše viže, ki posega celo po ljudskem, rahlo z nacionalno zavestjo navdihnjenem jeziku, do katerega pa kljub pripoznavanju ohranja ironično distanco. Pesem Obeti, pretoki je poročilo o nadrealistični napovedi televizijske voditeljice, ki prehaja iz naravoslovne v urbano in nazadnje celo teološko dikcijo.
V pesmi Kaj je poezija pa na naslovno vprašanje ne dobimo drugega odgovora kot novo vprašanje: Sfera sanj? Filozofsko refleksijo izpodrineta fabulacija in žanrsko poigravanje. Še skrajnejši je Čučnik v zbirki Kot dar, v kateri lahko označimo nekaj pesmi za ironični simulaker starih, novoromantičnih vzorcev. Taka sta na primer pesem Opis, prah, Mandelštam in Hopkinsu posvečen ciklus o pomladi.
Spet drugje, v Zamisli reda, se namesto avtorskega oglaša fiktivni otroški subjekt. V najmočnejših pesmih teh zbirk se je Čučnik popolnoma otresel konkretnega urbanega okolja, kateremu je bil še pred desetletjem dosledno zavezan. Vprašanje pa je, kaj je spodbudilo to spremembo v poetiki. Zdi se, da so vsaj delno k temu pripomogli glasovi mlajših avtorjev, ki so zavrnili neorealistično estetiko prejšnje generacije.
