Tiskane izdaje
Eliot Rosewater ga dobro naliva, in dokler ga, je, kar je; kot predsednik svoje lastne fundacije, namenjene temu, da bi lahko Rosewaterji dedovali svoje ogromno bogastvo, ne da bi pri tem plačali davke, se počuti malo nekoristnega.
Po prihodu iz vojne, v kateri poroči francosko aristokratinjo, se umakne v štab Rosewaterjev, v istoimensko okrožje z devastiranim gospodarstvom, socialnimi in psihiatričnimi primerki vseh vrst, in neutrudno goni svojo dobrodelnost.
Daje denar potrebnim in sploh prosilcem, dežura v gasilskem domu, za katerega naroči najmočnejšo sireno, klepeta s someščani v stiski in gasili. Se navdušuje nad Kilgorom Troutom, kdo se ne bi, in boleha za samaritotrofijo, ki je pravzaprav histerična neobčutljivost za težave manj srečnih od sebe, tako kot njegova žena, samo da se pri njem ni razvila.
Ni postala manifestativna, Eliot je karitativen do trenutka, ko se mora strezniti, ker mu bratranci strežejo po bogastvu. Zaradi neprištevnosti, da o podkletenosti njegovega početja s socializmom ne govorimo; kdo normalen pa bi se razdajal ljudem, ki so odvečni, ne preveč plemeniti, piromani in prismuki, reveži brez perspektive in vse bolj v napoto, saj bo delo postopno zamenjalo delo strojev in bodo ljudje vse bolj odveč (roman je izšel 1965. leta!).
Jasno, kdor se ubada z bolj poštenim razdeljevanjem dobrin, je fliknjen. Že zato, ker dvomi o ameriškem snu, o dogmi o izbrancih in aristokraciji, od katere kapljajo zlati dežki navzdol, ki špricajo svoje v fundacijah nakopičene denarčke teh potrebnim, vsem za zdaj še revnim in marljivim, ki samo prežijo – kot menda preži tudi ona nazaj – na priložnost, da bodo s trdnim in poštenim delom obogateli.
Eliot se poštima. Neha z dejavno ljubeznijo. Postane spet steber družbe, njegov projekt pa bolj zadeva Kilgora Trouta, Vonnegutovega alter ega, fantasta in pisca znanstvene proze pretežno utopičnega dometa. In ostane roman o Rosewaterjih in Ameriki; nedvomno so šle stvari v tega pol stoletja od nastanka naprej in navzdol, vendar pa so dobile svojo artikulacijo tudi zunaj klinike, recimo v sedanji predvolilni kampanji.
Kot je času podložna tudi pisava; Vonneguta so omenjali kot postmodernista, ker da preskakuje vrzel med elitno in množično literaturo. Da je to, ker simulira vzroke, recimo v Sirenah s Titana. Danes se nam zdi predvsem satiričen in kritičen avtor, duhovit, z izjemno parodično in utopično močjo.
Res je, da izbrizga veliko modelov prihodnosti, ki je medtem postala naša sedanjost, in morajo ti vsaj včasih zadeti, vendar je njegovo razumevanje družbene patologije in trendov profetsko, epohalno. Ob tem brez patosa, ki gre ponavadi k preroškosti.
Pri sestavljanju svojega mozaika za razliko od resnih pripovedovalcev uporablja zidake, ki so na meji vica, aforizma, to je nadrobljena proza in zato konec, zaradi nujne nezaokroženosti, skoraj naključen, nepoantiran. Spet kot odkrhnjen iz opusa, ki je zabaval in svaril, vmes pa podtaknil katerega od miselnih vozlov, ki bi se nam moral zatakniti v grlu. No, v možganu.
