Smrt v Benetkah

Po istoimenski noveli Thomasa Manna: Smrt v Benetkah. Hrvaško narodno gledališče, Zagreb.
Objavljeno
13. junij 2018 18.00
Posodobljeno
13. junij 2018 16.56
Smrt v Benetkah. FOTO: Arhiv HNK Zagreb
Breda Pretnar
Breda Pretnar
Znamenita novela nemškega pisatelja Thomasa Manna Smrt v Benetkah je bila prvič objavljena leta 1912. Veliko pozneje, kmalu po tem, ko je po literarni predlogi ustvaril filmsko mojstrovino Luchino Visconti, zasledimo to tematiko še v operi Benjamina Brittna (1973).

Zgodba je pritegnila tudi nekaj koreografov, denimo Johna Clifforda (Los Angeles, 1984) in Johna Neumeierja (ta si je zamislil Aschenbacha kar kot koreografa), pred kratkim pa Richarda Wherlocka z baselskim baletom in ob Šostakovičevi glasbi.

Zdajšnji direktor zagrebškega Baleta Leonard Jakovina je bil pobudnik baletne uprizoritve omenjene teme v Hrvaškem narodnem gledališču. Avtorica novitete je Valentina Turcu. Odziv po zagrebški premieri je s skoraj polurnimi ovacijami za ustvarjalce presegel pričakovanja. Zagrebška sezona se je tako sklenila podobno slovesno kot lani, ko smo bili priča baletnemu projektu Gospoda Glembajevi.

Valentina Turcu se je po vzoru številnih sodobnejših koreografov odločila za krajšo sedemdesetminutno verzijo brez odmora. Poleg koreografije je zasnovala tudi dramaturgijo in režijo ter pripravila glasbeni koncept, izbor glasbe iz znamenitih Mahlerjevih simfonij, ki ga je »dopolnila« s pesmijo Cigarettes After Sex ameriškega ambientalnega pop banda ter skladbo Angel angleške trip hop skupine Massive Attack.

Že na dan premiere so mediji (med drugim tudi slovenski) poročali o zamisli Valentine Turcu in odrski pripovedi, ki naj bi precej odstopala od literarnega izvirnika. Seznanjeni smo bili z ustvarjalkino aktualizacijo dejanja ter poseganjem v današnji čas, prav tako z njeno umetniško vizijo, po kateri naj bi se osredotočila na lik Tadzia kot fenomen lepote (ta je po Mannovih besedah edina oblika božje misli), obenem pa v predstavi ohranila homoerotično zaznamovanost.

Scenografija Marka Japlja je minimalistična, z nemotenimi premiki in odrskimi spremembami pa tudi sugestivna. Osrednji element, črno gondolo, ki navidezno drsi po morski gladini, si lahko razlagamo tudi kot prehajanje onkraj, čez reko Stiks, kjer vladata kolera in smrt. Svetloba oblikovalca Aleksandra Čavleka, videoprojekcija po zamisli Matjaža Mraka ter domiselna belo-črna eleganca kostumov, ki jih je Alan Hranitelj oblikoval z občutkom za plesno gibanje, soustvarjajo beneško ozračje in razgrinjajo zgodbo Valentine Turcu.

Nosilca dejanja sta Takuya Sumitomo v vlogi duhovno labilnega pisatelja Gustava von Aschenbacha in Guilherme Gameiro Alves kot usodni, vseprisotni in hkrati neopaženi Angel smrti. Protagonista sta tehnično izvajalsko dovršenost dopolnila z doživeto igro ter tako oplemenitila koreografkin eklektični besednjak. Kljub medijskim napovedim je Valentina Turcu pustila mladega dečka Tadzia precej v ozadju. Po videnem odrskem liku je nejasno, v čem je njegova pomembnost, ki jo je napovedovala. Drugi nastopajoči so natančno sledili koreografski zamisli. Tako lahko o vseh spremljajočih vlogah zapišemo, da so bile tehnično in izrazno izdelane.

Nova dramskobaletna interpretacija Mannove novele odhaja na pot. Postavitev Valentine Turcu bo zaživela z baletom SNG Maribor 9. novembra. Gostovanje te predstave napoveduje tudi Cankarjev dom (v abonmaju 7 veličastnih).
Breda Pretnar