17. festival Exodos – kronika

Otvoritveno predstavo Seigradi italijanske umetniško-raziskovalne skupine­ Santasangre, ki je 16. aprila gostovala v Kinu Šiška, bi lahko formulirali kot specifično hvalnico vodi – kot tisti elementarni plasti življenja, s katero se polnijo katalizatorji bivanja, hkrati pa predstava z metaforiko zamahne precej širše, tako rekoč skozi evolucijsko perspektivo.

Voda je po eni strani simbol izvirne narave in neštetih že povsem rutiniranih funkcionalnosti, vendar jo izvajalka Roberta Zanardo posreduje že s skoraj ekskluzivnimi tehnološkimi nastavki. Fenomen se ne kaže toliko v samih orodjih kot predvsem v njeni komunikaciji z njimi. Plesalka nikoli zares ne pokaže obraza, v občinstvo je striktno usmerjena s hrbtom, pri čemer je ključna predvsem konotacija njene hermafroditske pojave, ki deluje kot sklic na slehernika brez kakršnih koli kulturnih, časovnih ali spolnih omejitev.

Plesni pod je zamejen s frontalnim projekcijskim tilom, ki predstavlja eno od dimenzij manipulacije, s katero izvajalka suvereno niza optična preigravanja; od lebdenja, izginotja, telesnih transformacij do natančnih časovno-prostorskih polzenj. Začenši pri kozmologiji nastanka sveta, sčasoma kot fetus, pa vse do prepoznavnih izsekov iz flore in favne, se njeno telo vpenja v optično izdelane slike, ki jih poleg hologramskih dodatkov obdajajo še ključna razsežnost­ glasbe in ­svetlobni triki.

Čeprav lahko naletimo na očitek, da nas bolj kot sama prisotnost plesalke vzneseno prevzame predvsem brezhibna napredna tehnologija, ki preigrava naše čute in se izmika predvidljivemu zaznavanju, je vseeno eden izmed bolj zanimivih segmentov uprizoritve prav plesalkina natančnost v gibalnih dialogih z njej nevidnimi hologramskimi projekcijami, ki se tkejo skupaj z njenim telesom in pri tem ustvarjajo mnogotero kombinatoriko vizualnih figur – tako ali drugače navezujočih se na fenomen vode in njenih fundamentalnih vlog.

-----------------------

O narcizmu

Predstava Narcis 0, ki je bila 
v nedeljo zvečer uprizorjena v Slovenskem mladinskem gledališču, je prvi del triptiha samostojnih predstav, v katerem se režiserka Coraline Lamaison loteva sodobnih oblik narcizma. Uvodni del triptiha – Narcis 0 – je Coraline Lamaison postavila z odlično plesalko, igralko in performerko Kate Strong, tudi soavtorico inteligentnega in duhovito trpkega besedila, ki v polnosti zaživi prav v njeni izjemni izvedbi; Kate Strong se je namreč po baletni karieri v skupini Billa Forsytha prelevila ali bolje nadgradila v izvrstno igralko in perfomerko. Lik ugašajoče, če že ne ugasle zvezde, katere večerna zlata torbica je zaprašeno bela od kokaina, scensko enostavno in domiselno uprizarja nad prizoriščem pritrjen na pol prižgan in občasno utripajoč neonski napis Kate Strong, pri čemer izvajalka izpoved istoimenskega lika izvede z natančno samoironijo. Predstava, v kateri nastopajoča izjemno spretno in s širokim razponom izvedbenih nians prehaja med fiksiranimi in improviziranimi deli, je strukturirana kot narcisoidna pripoved o »svoji« veličastni karieri, kar občasno prekine s povabilom občinstvu, naj ji zastavi vprašanja, na katera odgovore izvrstno improvizira, med drugim tudi 
s hlinjenjem, da jih ne razume prav dobro.

Prelet znamenitih režiserskih in koreografskih imen, s katerimi je – ne izvajalka, pač pa njen lik – sodelovala, je pospremljen 
z lucidnimi ironičnimi komentarji njihovega dela, prav tako duhovit je arzenal komplimentov, ki jih je bojda v preteklosti prejela od umetniških veličin, kot na primer ta, da je »preprosto premočna za Pino (Pino Bausch, op. a.)«. Dejanska veličina same izvajalke Kate Strong je v tem, da napihnjeno samohvalisanje nenehno pelje po tankem robu, kjer se humor stika z obupom, osamljenostjo in bolečino glavnega lika ženske, katere prihodnost je izginila s koncem njene kariere, njena narcisoidna identiteta, stkana iz predelanih spominov, pa ji skupaj 
s praški in džointom pomaga bivati v sedanjosti.

Da je Kate Strong pri petdesetih ne le odlična perfomerka in igralka, ampak še vedno osupljivo izvrstna balerina, pokaže na koncu, ko ob Julienu Andujarju, sicer režiserkinem asistentu, ki se v predstavi občasno pojavlja v vlogi zakulisnega delavca, odpleše zvezdino neuresničeno življenjsko vlogo Julije.

Pogovor o fizičnem telesu

Nedeljski Exodos je ob enajstih zvečer v dvorani Lili Novy zaokrožil poldrugo uro trajajoč pogovor o fizičnem telesu, na katerem so po izboru letošnjega festivalskega selektorja Jana Fabra sodelovali vrhunska športnika, ultramaratonski plavalec Martin Strel in veslač Luka Špik, in vrhunski atletski trener Srdjan Djordjević. Jan Fabre je v vlogi moderatorja pogovor dinamično obarval z vprašanji, ki zadevajo njihova izkustva in razumevanje­ ­lastnih metod in početij.

Medtem ko sta Srdjan Djordjević in Luka Špik poudarila neločljivost duha in telesa, je za Martina Strela duhovni trening, ki vključuje zgolj njemu poznane skrivnosti, pomembnejši od telesnih priprav. Prav z misteriozno metodo, ki vsebuje predhodno seznanitev z okoljem, nato pa zlitje z njim, je Strel premagal Amazonko. Ne sam, ampak, kot je pojasnil, ob pomoči svojega svetovalca in pa boga, ki je nanj budno pazil, medtem ko se je med zamahi dobesedno dotikal krokodilov.

Srdjan Djordjević je opozoril na zanimivo dejstvo, da zaupanje med trenerjem in športnikom 
velikokrat pogojuje pripadanje isti kulturi, saj imajo različne kulture do telesna različen odnos. Trener jamajške in v zadnjem desetletju tudi slovenske šampionske šprinterke Merlene Ottey ugotavlja, da so evropski atleti bolj nagnjeni k skepticizmu, kar je za športnika slabo. Slednje ne velja za Luka Špika, ki verjame vase in v svojega trenerja, vendar svoje predanosti veslanju ne imenuje fanatizem, ampak bolj uživaško – entuziazem.

Medtem ko vsi trije z veseljem pogledajo tudi druga vrhunsko natrenirana nešportna telesa plesalcev v baletnih in plesnih predstavah, pa v odgovoru na vprašanje, kaj je lepo telo in v čem je lepota telesa, Martin Strel po eni strani prisega na lepo oblikovano atletsko moško telo, po drugi strani pa je ponosen na svoj zaobljeni trebuh kot center moči, bolj dinamična pogleda Luka Špika in Srdjana Djordejvića pa telesno lepoto prepoznavata v nadzorovanem­ telesu.

Pogovoru o fizičnem telesu bosta ta teden sledila pogovora o erotičnem­ in duhovnem telesu.

  Prizor iz predstave Narcis 0 Foto  exodos/ izvorno ime datoteke: 110417_Narcis_o-31_0.jpg DELO_4X_