V Kranju znova nagradili domače gledališke presežke

56. Teden slovenske drame v Kranju je tokrat minil v znamenju angažiranosti. Selektorica Zala Dobovšek, ki bo to nalogo opravljala še eno leto, je v tekmovalni program uvrstila sedem uprizoritev, v spremljevalnega pa pet. Festival se je začel na svetovni dan gledališča, 27. marca, sklenil pa sinoči. Glavno, Šeligovo nagrado, kot tudi nagrado občinstva, je odnesel projekt 1973 Tomija Janežiča.

Štiriinpolurno uprizoritev, nastalo v koprodukciji SNG Nova Gorica in GO! 2025 – evropska prestolnica kulture, je žirija v sestavi Alja Predan (predsednica), Nika Arhar in Maximilian Zahn, označila za »gledališko praznovanje, v katerem se impresivno prepletejo življenjske zgodbe s političnimi in zgodovinskimi konteksti«. Z naslovnim letom kot sidriščem, »iz katerega se razpira pogled v preteklost in prihodnost, z mestom kot prepišnim izhodiščem odhajanj in vračanj ter s pripovedmi posameznih članic in članov širše družine, v katerih se nabirajo usedline družbenih koordinat«, pa je po njihovem »kalejdoskop prostora in skupnosti, ki žari skozi upodobitve izjemnega igralskega kolektiva«.

Ob tem so pripoznali tudi velikopoteznost celotnee Janežičeve transgeneracijske dokumentarne fikcije Dodekalogija 1972–1983 ter poudarili: »Ob dejstvu, da ta gledališki maraton obsega enajst uprizoritev, ustvarjenih v enem samem letu, je tako visoka raven igre, režije in pisanja osupljiva. Čeprav drzna v svoji monumentalni zasnovi, je uprizoritev 1973 izdelana do najmanjših podrobnosti in – četudi zadržana v svojih učinkih – polna gledališke magije.«

Uprizoritev 1973 Tomija Janežiča je po mnenju žirije, ki ji je dodelila Šeligovo nagrado, polna gledališke magije. FOTO: Peter Uhan

Kako sva se ločila in Anhovo

Za druge nagrade v sklopu tekmovalnega programa so se potegovale še uprizoritve Zakaj sva se ločila, Inkubator, 55. člen, Anhovo, Usje se je dalu ter Umetnost življenja: umor na podeželju. Žirijo sta s svojo igro najbolj prepričala Jana Zupančič v vlogi Tine in Matej Puc v vlogi Tineta iz prve (produkcija MGL), posebno nagrado Tedna slovenske drame za preplet umetniške odličnosti in družbene prodornosti pa so namenili Anhovemu (produkcija SNG Nova Gorica). Obe je ustvaril dvojec Katarina Morano in Žiga Divjak, k zadnji sta prispevali še strokovni sodelavki Jasmina Jerant in Monika Weiss.

»Jana Zupančič je vlogo sodobne ženske srednje generacije, vpete v brezštevilne obveznosti, obenem pa tudi družbeno in okoljsko odgovorne posameznice, odigrala s pretanjenim psihološkim niansiranjem,« je žirija utemeljila nagrado Tedna slovenske drame za najboljšo igralko, ki »diskretno balansira med obupom, samoironijo in cinizmom ter z izjemnim občutkom za mero in spontanost bravurozno razgalja lastno ranljivost, izgubo čustvene bližine in smisla«. Matej Puc ob tem »v vlogi Tineta, soproga, očeta in precej tipičnega predstavnika urbane populacije srednjih let, ostaja v domeni otipljivega« ter »z virtuoznim ritmičnim preigravanjem različnih psiholoških registrov – od ljubečih poskusov, kako spet navezati pristen stik z ženo, do pikrih očitkov in ironičnih komentarjev – gradi lik sodobnega moža in očeta tako prepričljivo, da se gledalec nemalokrat zaloti pred dilemo, ali dejanje poteka spontano pred njegovimi očmi ali pa je dejansko rezultat bravurozne igre«.

Dokumentarna drama Anhovo Katarine Morano, Žige Divjaka ter strokovnih sodelavk Jasmine Jerant in Monike Weiss je prejela dve nagradi. FOTO: Matej Povše

O dokumentarni drami Anhovo pa je žirija zapisala, da »uprizoritvena zasnova in sinergična izvedbena moč igralskega kolektiva dosledno utripata z usodo skupnosti in njenim vztrajanjem ter nepopustljivo, angažirano in družbeno občutljivo držo oblikujeta v intenzivno uprizoritev, ki postavlja živ in nujen dialog z družbenopolitičnim ustrojem vsakdanjega in našo udeležbo v njem. Anhovo izpričuje čvrsto vizijo gledališča, ki vzrašča iz nujnosti in se s prav takšno nujnostjo tudi vrača v skupnost – ne več zgolj lokalno, temveč v širok javni prostor nas vseh«.

Anhovo je prejelo tudi nagrado Slavka Gruma za najboljše novonastalo dramsko besedilo. O tej so med 39 odličali Maja Šorli (predsednica), Petra Vidali in Dino Pešut. »Zgodba ponuja različne začetke, a mimo uvodne izjave o omejitvi odgovornosti (angl. disclaimer) ne moremo. Vse to je fikcija. Pričevanja, spomini, dokumenti, statistike, medijska poročanja se nalagajo drug na drugega, dokler občinstvo ne more več ločiti zgodovine od sedanjosti. (...) Z zadnjo repliko Anhovo zacementira prikaz toksičnih razmerij med pohlepnimi posamezniki in skupnostjo, med politično voljo in strokovnimi odločitvami, med darežljivo naravo in umrljivimi telesi. To pa ni več lokalna zgodba, temveč nadnacionalna tragedija, ki se usede v pljuča,« so poudarili v utemeljitvi.

Stičišče kulturnega dogajanja

Ista žirantska zasedba je med trinajstimi prispelimi besedili izbirala še najboljšega dramatika oziroma dramatičarko do trideset let. Nagrada mlademu piscu oziroma piski je odslej poimenovana po Zofki Kveder, dodelili pa so jo Ivi Š. Slosar za komedijo Prvič so demokracijo izumili na agori, drugič pa v gasilskem domu. Ta »brez uporabe sociološkega besednjaka govori o izjemno pereči družbeni problematiki – prilaščanju javnega interesa, javnega dobra in skupnostnih prostorov« ter »izvrstno prepleta grštvo (ki je izumilo demokracijo, komedijo in izklesana telesa, kot jih proizvaja fitnes) s slovenskim ruralnim ambientom, s primorskim dialektom, temperamentom in komedijskim talentom«. Ob tem pa vsesplošna karnevalizacija »ne zamegli dejstva, da slovensko podeželje ne ostaja samo brez gasilskih domov, temveč brez pošt, bank, bankomatov, trgovin, javnega prevoza in (zato) tudi brez sprejemno-registracijskih centrov za migrante«.

Poleg omenjenih je na Tednu slovenske drame stanovski nagradi podelilo še Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, in sicer priznanje Vladimirja Kralja za kritiško in teatrološko delo v zadnjih dveh letih dramaturgu Goranu Injacu, nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo pa slavistki, teatrologinji in gledališki raziskovalki Bogomili Kravos.

»56. Teden slovenske drame je pokazal raznolikost in širino slovenske gledališke in dramske ustvarjalnosti, izredno me veseli topel odziv festivalskega občinstva, ki nam daje vedeti, da je TSD prepoznan kot stičišče kulturnega dogajanja. K temu kot vrhunec izvedbe bogatega gledališkega in ob-gledališkega programa botrujejo tudi festivalski presežki, ki pričajo o vrhunskih stvaritvah, ki poleg angažiranosti apelirajo tudi na empatično človeško bližino. Prav ta je tista, zaradi katere sem, ob neprecenljivem vložku celotne ekipe, na TSD še izdatno ponosen,« je ob zaključku dejal direktor Prešernovega gledališča Kranj (PGK) Rok Bozovičar.

V štirinajstih dneh so poleg uprizoritev skupno dvanajstih predstav pripravili še osemnajst različnih dogodkov. Festival so oblikovali so z več kot petindvajsetimi domačimi in tujimi organizacijami, na njem pa je sodelovalo več kot štiristo umetnic in umetnikov ter drugih gostov.