Bojan Emeršič: Mladi se nočejo zaljubiti

»Prvič sem se lotil komedije kot Bojan, doslej sem vedno nosil zdravniško haljo, kostum Zmaga Batine ali kaj podobnega. Tudi zato se predstava imenuje Erotika po Emeršiču,« pove igralec o svojem novem izdelku, ki ga bo mogoče videti v Špas teatru in na odrih po Sloveniji.

Objavljeno
24. januar 2020 08.00
Posodobljeno
24. januar 2020 09.08
Bojan Emeršič
Teja Roglič
Teja Roglič

Ko sem prebrala, da predstava govori o tem, kako začiniti življenje, sem se spomnila na vašo kuharsko oddajo izpred kar nekaj let. Se vrača tisti Bojan ali se motim?


Niste zgrešili. Erotika je v vseh stvareh, v katerih znamo uživati, seveda to velja tudi za hrano. Erotika temelji na nasprotjih, čeprav radi rečemo, da iščemo sorodno dušo. Pravzaprav pa iščemo nekoga, ki nas navdihuje. Zato je tudi kuhanje erotika, saj lahko spoznaš nove okuse.


Ne manjka komedij o seksu, v čem bo ta drugačna?


Res je, v zadnjem letu, ko sem pisal to predstavo, so na odre prišle tri. A v vseh so se le zafrkavali, mene pa je zanimalo, kaj se res dogaja. Ni mi namreč všeč pretirana emancipacija zadnjih 15 let, ženske se borite za svoje pravice, ki pa jih že imate. To vpliva tudi na erotiko, kar pa ni prav, saj smo moški in ženske drugačni. Moški je od nekdaj lovec, zdaj pa izgublja svojo primarno vlogo. Poglejmo oblačenje … Vi verjetno pravite, da se oblačite zase?
 

Zrno resnice je v tem, da se lepota odnosa pokaže šele, če z nekom vztrajaš. Če vsakič poješ samo smetano s torte, nikoli ne boš okusil nadeva. Moji starši so skupaj 67 let in še vedno zaspita z roko v roki.

Ja.


No, jaz trdim, da se ženske vedno oblačijo za moškega. Zakaj bi ženska nosila dekolte zase? Tako je tudi pri živalih, le da so tam samci navadno lepši. Pri ljudeh pa zdaj moški ne smemo preveč očitno opaziti vaše lepote oziroma nekdo lahko opazi, drugi pa ne. Za moškega je to težko, če mu je ženska všeč, jo bo opazoval. Tako je tudi v zvezi, moja žena je jezna na Bojana, ker gleda druge ženske, morala pa bi biti na moškega, ki ga Bojan pač mora nositi s seboj.


Ne vem, ali so takšne trditve zdaj v času gibanj »me too« posebno priljubljene …


Ne govorim o nadlegovanju, o Billu Cosbyju in Harveyju Weinsteinu, onadva sta že v zaporu. Ni pa mi všeč, da igralka reče, da ji je Dustin Hoffman povedal opolzek vic in ji je bilo neprijetno. To ni nadlegovanje. Če ti ni všeč vic, greš lahko stran.


Kaj bomo v predstavi izvedeli o erotiki?


Spolnost je nekaj najbolj intimnega. Žal jo prevečkrat dojemamo kot šport, v spletni aplikaciji nekoga izbereš, on je čez pol ure pri tebi, odtelovadita in se razideta. Tako se lahko v stoletjih konča naš rod. Ženska namreč ve, kaj pomeni imeti otroka, zato si ga nikoli ne bo želela, če bo vedela, da nima varnosti. Mlade veliko sprašujem o tem in nisem našel še nikogar, ki bi se želel zaljubiti. Pravijo, da te »štale« ne potrebujejo, nočejo se prilagajati. Morda sem kar malo konservativen, kar me je presenetilo, saj nikoli nisem hodil v cerkev. A menim, da je zrno resnice v tem, da se lepota odnosa pokaže šele, če z nekom vztrajaš. Če vsakič poješ samo smetano s torte, nikoli ne boš okusil nadeva. Moji starši so skupaj 67 let in še vedno zaspita z roko v roki.


image
Foto Miran Juršič


Bo ta predstava stand up?


Ljudi bomo nagovorili kot pri stand upu, a dodali smo še scenografijo. V predstavi namreč tudi kuham.


Torej sem imela prav?


Ja, na odru skuham najmočnejši afrodiziak, nemogočo sladico.


Zgodilo se mi je že, da mi je režiser rekel, da bi rad delal z mano, a ne najde dovolj smešne vloge zame. Odgovoril sem mu, ali kaj hodi v Dramo.

Že dolgo vas nismo videli v filmu, boste igrali v filmu Dedek gre na jug, ki ga Vinci Vogue Anžlovar obljublja že nekaj časa?


To sem slišal in tudi on mi je rekel, da me želi v manjši vlogi. Morda bi rad, da sedim ob cesti in igram saksofon, glavni junak pa gre mimo in mi vrže kovanec (smeh).


Kaj pa kak drug filmski projekt?


Že dolgo nisem snemal, največkrat snemam z Markom Naberšnikom. Sem pa jeseni v Indoneziji z ženo Viktorijo posnel mladinski film, ki nastaja v estonsko-latvijsko-indonezijsko-slovenski koprodukciji. Prihajajoče poletje bom igral še v enem koprodukcijskem filmu, ki se dogaja 300 let pred našim štetjem. V celoti je v latinščini in ne vem, kako se bom naučil ves tekst (nasmeh).


Kaj pa kak slovenski film, ki ni koprodukcija?


Vidim se v vsakem filmu, saj to je naloga igralca. Težava je z režiserji. Pri nas stroka zelo rada ukalupi igralce, kar bi prej pričakoval od gledalcev. Zgodilo se mi je že, da mi je režiser rekel, da bi rad delal z mano, a ne najde dovolj smešne vloge zame. Odgovoril sem mu, ali kaj hodi v Dramo. Lahko sem smešen, ni pa to vse, kar znam. Gotovo režiserje tudi strašno moti, če delaš na televiziji, saj mislijo, da bo to zmanjšalo kredibilnost njihovega filma, kar seveda ni res. Je pa tako, da nekateri igralci res postanejo ujetniki svojega lika. Igralci nismo kot rokerji, pravi igralec je pust človek, ki pa ima veliko domišljije. Robert De Niro ima težave z intervjuji, vedno je namrgoden in dolgočasen, a on pač vse izrazi z igro.


Pravite, da je režiserje motilo, ker ste delali na televiziji, a to vas ni ustavilo.


Počasi in vztrajno sem delal kariero, morda sem imel srečo, da nisem bil izbranec. Jernej Šugman je na primer veliko delal, res je bil izvrsten, a morda je delal preveč, postal je projekt. Seveda je bil sposoben vse izpeljati, a ga je hkrati to uničevalo, moral se je truditi, da je našel veselje v vlogah. Jaz pa sem imel bolj zmeren tempo, vsako leto sem dobil kako pomembno gledališko vlogo, dobival sem tudi manjše, a sem jih hotel narediti tako dobro, da me je kritik moral omeniti. Dovolil sem si tudi delati na televiziji, kar za večino igralcev ne velja. Sem se pa trudil, da ne bi postal poznan le še kot televizijski lik, in zato sem se maskiral. Hotel sem se skriti za lik, da me televizija ne bi preveč označila, čeprav vem, da sem večino filmskih vlog izgubil prav zato.


No, gotovo pa vam nekaj pomeni, da smo še pred kratkim za našo rubriko Draga televizija dobili vprašanje, kje je Zmago Batina? Ljudem se je res prikupil.


Ko me sprašujejo o tem liku, pogosto pričakujejo, da bom rekel, da se ga sramujem. A sem nanj ponosen. Ustvarila sva ga z Markom Naberšnikom, nihče od naju ni neumen, sva pa oba Štajerca in nam je blizu naiven humor. Zmaga sva oblikovala po nemškem oblikovalcu kravat, ki so ga ljudje oboževali. Zdelo se nama je zabavno, da izhajava iz nemščine, saj se pri komediji navadno raje obračamo na jug, nemščina se nam ne zdi smešna. Najprej je Zmago nastopil na Viktorjih, potem je dobil svojo oddajo in še predstavo. Zmago je zaslužil več kot jaz, zato je še dobro, da sva ista oseba (smeh).