Boris Cavazza: Ostala bo moja Milena, za večno

Medije in družbena omrežja so preplavili zapisi ljudi, ki jim je bila blizu, s katerimi je ustvarjala, ki jih je navdahnila, jih premaknila. Nika Vistoropski je nekoč zapisala: Vsak ima svojo Mileno.

Milena, filmska igralka, obraz jugoslovanskega filma, Milena kot v zaljubljenosti drhteča Meta v Cvetju v jeseni, zapisana v kolektivno zavest Slovencev.

Milena, gledališka igralka, odrska žival. Milena, vizionarka. Milena, ki je kot ambasadorka Unicefa prepotovala pol sveta, da bi opozarjala na grozote, ki jih zaradi krutih iger odraslih doživljajo otroci.

Milena, ki je prepoznala korupcijo in izstopila. Milena, ki se je s svojo pokončno držo vztrajno zavzemala za depriviligirane, za izbrisane, za Rome, za istospolne, za strpnost in sprejemanje drugačnosti.

Milena je bila poleg vsega, kar je bila, tudi popotnica in zame svojevrstna šamanka. Ure in ure bi jo poslušala, kako je govorila o svojih potovanjih v Mehiko, v Peru, o njenih srečanjih s šamani, ali o otroštvu v Bohinjski Beli, z matero samohranilko in sestrami, o stiku z zemljo in nebom, z mističnim in magičnim.

Filmski prizor iz Cvetja v jeseni: Milena Zupančič in Polde Bibič Fotoarhiv Dela Foto

**

Ko izgovoriš njeno ime  Milena Zupančič, se velik del Slovencev še vedno spomni na angelski nedolžni obraz Presečnikove Mete in besede, ki jih je dahnila: »Mož in žena, mož in žena ...«, tik preden ji je od prevelike sreče odpovedalo srce.

Meta iz Tavčarjevega romana Cvetje v jeseni jo je spremljala od leta 1973, ko jo je odigrala v Klopčičevi filmski adaptaciji. Roman je poznala že veliko prej. Njena mama ji je za dvanajsti rojstni dan podarila Tavčarjevo knjigo; na travnato zelenih platnicah je bila Šubičeva ilustracija. Golo drevo, nekaj listov, ki padajo na tla, ob njem stoji dekle, s hrbtom obrnjeno proti gledalcu, s kito na hrbtu. Kakor da bi mama slutila, da bo njena hči nekoč utelesila enega najbolj eteričnih likov v zgodovini slovenskega filma.

Meta je Mileno zanamovala tudi drugače, ni hotela stran, zasledovala jo je vse življenje, s Poldetom Bibičem sta gostovala po vsej Sloveniji.

Ko je z Borisom Cavazzo in Radkom Poličem leta 1973 odigrala v filmu Avtoštop po scenariju Dušana Jovanovića se njen lik tako zelo ni skladal z Meto iz Cvetja v jeseni, da je dobivala kupe ogorčenih in razočaranih pisem. Nekdo ji je, zgrožen nad »grdimi besedami«, ki jih Milena govori v Avtoštopu, napisal pismo, ki ga je končal z besedami: »Vedite, da je Cvetje v jeseni v naših srcih ovenelo za zmeraj.«

Še zdaj slišim njen smeh, ko je govorila o tem. 

Žašlerca v drami Vdovstvo Karoline Žažler  je Metino popolno nasprotje, emancipirana, močna ženska, ki se bori za obstoj v patraiarhalnem svetu. Prizor golote. Strgana kombineža, ki jo je zahteval Matjaž Klopčič. Tisto leto je imel film v Ljubljani več gledalcev kot Formanov Let nad kukavičjim gnezdom.

Z njim so se uvrstili v tekmovalni program na berlinskem festivalu, velik dosežek. Takrat jo je opazil enfant terrible nemškega filma Rainer Werner Fassbinder in ji ponudil vlogo. A Milena je morala domov, v Ljubljano, v Mestno gledališče ljubljansko, na vaje. »Če bi se takrat izšlo, bi lahko dobila vlogo v njegovem filmu Zakon Marie Braun«, je rekla in se zasmejala z njenim nalezljivim smehom. Nič ji ni bilo žal. Imela je dvajsetmilijonski trg, bila je zvezda. Oboževala jo je vsa Jugoslavija.

Tudi zaradi filmske monografije Majde Širca (Milena Zupančič: filmska monografija), ki je izšla letos spomladi, lahko vstopimo v galerijo močnih, kompleksnih, polnokrvnih ženskih  likov, ki jih je ustvarila na platnu.  

»Vse te ženske, ki jih je pretapljala iz sebe, svojega mentalnega spomina, realnega izkustva in igralske profesije, imajo moč, ki bi ji pogansko rekli čarovniška, človeško pa čarobna,« je zapisala Majda Širca.

»Milena je zvezda, ki diši po zemlji in nebu. V gibljivih podobah je lahko femme fatale v Benetkah, kjer lovi nebo, in fatalno usodna v Blatnem Dolu, kjer svojemu idealistu sesa kri. Je lahko angelsko dekle s trepetajočo dušo v Cvetju v jeseni ali izobčena ter poteptana Žašlerca, ki plačuje zato, ker želi le en majhen kanček sreče. Vsak njen lik podpira strast.«  

Bila je tudi Lenka, razpeta med partizanom in belogardistom v Mlakarjevem Christophorosu, mama v kultni komediji Moj ata, socialistični kulak ... Za njo je več kot trideset filmskih vlog.

»Imela sem srečo,« je rekla v najinem zadnjem pogovoru, »da sem delala z res velikimi igralkami in igralci in z velikimi režiserji. »Začela sem z Bato Živojinovićem, Ljubišo Samardžićem, Radetom Šerbedžijo, Mileno Dravić, Miro Stupico, z Ljubom Tadićem in s Perom Kvrgićem, s katerim sva nazadnje sodelovala v postavitvi Tolstojevega romana Vojna in mir Tomaža Pandurja …«

Tudi v Sloveniji je imela privilegij, je rekla, da je bila na odru z Dušo Počkaj, Štefko Drolc, Ivanko Mežan, Ivo Zupančič. »Pa seveda z Racem, Poldetom Bibičem, Borisom Cavazzo, Ivom Banom ... Potem pa tudi s temi igralci mlajše generacije, ki sem jih poznala še kot otročke, ko so se motali po gledališču, in so se razvili v izjemne igralce. Ne bom naštevala vseh, a moram omeniti Jerneja Šugmana, ki je odšel tako zgodaj. Izjemen igralec in velik človek.«

Vedno je poskušala omeniti druge. Ker je vedela, da kot igralec ne moreš biti velik, če nisi obkrožen z velikimi igralci. »Igralec je dober toliko, kot so dobri njegovi soigralci,« je vedno rekla.

Liki Milene Zupančič so ponarodeli. Foto Promocijski Material

***

Z razpadom Jugoslavije se je prekinila velika filmska zgodba njenega obraza.

Kot je rekla sama v enem od najinih pogovorov z Sobotno prilogo: »Kariera mi je bila odvzeta, lahko rečem, pri štiriinštiridesetih letih. Deset let mi je bilo res težko. Pogrešaš film, veš, da bi lahko v tem mediju še toliko dal. Potem sem se sprijaznila. Bila sem dobesedno ustvarjalno izbrisana, tudi zato, ker sem veljala za »jugoslovansko igralko«.

V biografiji Tadeja Goloba Kot bi Luna padla na zemljo (Beletrina, 2018) omenja festival Sterijino pozorje leta 1989, ko so vse jugoslovanske igralske zvezde naredile predstavo za nagrajence festivala. Nihče ni niti slutil, da stojijjo na odru skupaj zadnjič. Velika umetniška družina.

Kolikokrat je rekla, da se je po letu 1991 počutila, kot da smo se rodili v razkošni dnevni sobi z velikimi okni, potem pa smo se zbudili v mali temni kuhinji. V vsem je bila vizionarska.

Prvi, ki ji je ponudil filmsko vlogo, je bil Miha Hočevar v filmu Na planincah (2005) in to petnajst let po osamosvojitvi.

Leta 2013 jo je skupaj z Evgenom Carom v ljubezenski drami v domu za starejše Srečen za umret v glavni vlogi zasedel Matevž Luzar. Tam je za mizo igrala tarok s svojim Dušanom Jovanovićem.

Foto:Peter Uhan/Arhiv SNG Drama Foto

Ampak vse se je začelo z gledališčem.

Njena velika iniciacija v gledališče je bila Duša Počkajeva v predstavi Kdo se boji Virginije Woolf? 

Tako kot za njenega nekdanjega partnerja in prijatelja  Radka Poliča, ki je večkrat rekel, da je to predstavo videl kar 15-krat.

Leta 1969 je absolvirala z vlogo Claire v diplomski predstavi Služkinji  Jeana Geneta, ki ji je leta 1970 prinesla študentsko Prešernovo nagrado. Istega leta je sledila še Borštnikova nagrada za vlogo Caetane v Osvajalcu  Andreja Hienga in v izvedbi MGL, za katero je dobila še Sterijevo nagrado.

»A Lenka v Svatbi Rudija Šeliga je tista vloga, ki ima v mojem igralskem življenju posebno mesto,« je rekla sama, ko sva s Tadejem Golobom zapeljala k njej, v Bohinjsko Belo, kjer je nastajala knjiga Kot bi Luna padla na zemljo. Ni skrivnost, da je Šeligo vlogo Lenke napisal samo zanjo.

»Svatba je zame res eno najlepših dramskih besedil, zgodba nemogoče ljubezni dveh vaških posebnežev, Lenke in Jurija, ki se želita poročiti, a jima oblast zaradi njune prizadetosti tega ne dovoli. Mislim, da se mi nikoli več ne bo zgodilo kaj, kar bi bilo večje, lepše ali pomembnejše,« je rekla takrat. Pred začetkom vaj se ji je namreč izpolnila velika želja, da je zanosila. »Moja sreča je bila popolna. Izpolnjen klic ženske narave po otroku, igralke po izjemni vlogi. Med vajami se je zdelo, kot da rasteta skupaj, moja Maša v meni in vloga Lenke na odru.«

Ena njenih usodnejših vlog je bila tudi Blanche Dubois v klasiki Tramvaj Poželenje v MGL. Ne le zato, ker je zanjo dobila nagrado Prešernovega sklada, ali ker so ji tako kompleksno vlogo zaupali že pri šestindvajsetih letih, tudi zato, ker se je prav takrat med Dušanom Jovanovićem in njo zgodila ljubezen. Hkrati so se zarisali obrisi usodnega gledališkega trikotnika Radko Polič, Dušan Jovanović, Milena Zupančič, ki je – posredno – postal gorivo za številne dramske in filmske stvaritve.

Najprej Zid, jezero, Jovanovićeva kultna drama, nato se je, kot v časovni elipsi, spet vrnila na oder leta 2013, ko si je s poetično svobodo ta isti  ljubezenski trikotnik ponovno vzel za izhodišče, tokrat s protagonisti v zrelih letih, in ga postavil na oder ljubljanske Drame z naslovom Milena, Radko, Boris.

Ob ustvarjanju predstave, ki je bila velika uspešnica, je nastajal film Rajka Grlića in Matjaža Ivanišina z naslovom, ki pove vse: Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba. V njem  velikani filmske in gledališke igre Cavazza, Polič in Zupančič govorijo prav o tej skrivnostni snovi v umetnosti, o tem, kako se resnično življenje preplete s filmsko ali gledališko fikcijo. (V nedeljo zvečer smo dokumentarec lahko videli na sporedu nacionalne televizije)

Režiser Dušan Jovanović, Milena Zupančič, Boris Cavazza po predstavi Boris, Milena in Ratko v ljubljanski Drami Ljubljana, 12.09.2013 [avtor:Vukelič Ljubo] Foto Ljubo Vukelič/delo Vukelič Ljubo

1.januarja 2021 se je poslovil Dušan Jovanović, njen življenjski sopotnik in gledališki režiser.

15. septembra 2022 je odšel njen prijatelj in nekdanji partner, igralec Radko Polič. 

Zdaj je odšla tudi sama. Od BMR, Boris, Milena, Radko, generacije prijateljev, igralskih velikanov,  je ostal Boris.

»Težko mi je povedati, kaj sem čutil do Milene in do najinega prijateljstva, ki je bilo več kot beseda. To bo ostalo nespremenjeno vse moje življenje. Veliko mi je podarila, za zmeraj. Zame nikoli ne bo odšla. Ostala bo moja Milena, za večno,« je rekel Boris Cavazza, v soboto, 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja, ko smo izvedeli za njen odhod.

Pogovori z njo so bili vedno potovanje, v širino, v globino, odpirala je nove svetove.

Bila je usodno povezana z Latinsko Ameriko. Od prvega gostovanja na filmskem festivalu v Ciudad de Mexicu s Klopčičevim Cvetje v jeseni leta 1974.

»Ja, mislim, da je bil to moj prvi stik z Mehiko, ki je postala ena tistih mojih dežel, kjer se počutim ... doma. Nekako svobodna. Res me je od nekdaj vleklo tja. Zanimala me je njihova zgodovina, kultura, njihovi rituali še pred prihodom konkvistadorjev.«

V najinem zadnjem večjem intervjuju se je spominjala potovanja z Meto Hočevar [scenografinjo in družinsko prijateljico], ko sta osemnajst dni potovali po Peruju, in seveda so ju zanimali tudi tamkajšnji vrači in šamani …Vse jo je zanimalo. S Tadejem Golobom sta se prvič srečala leta 1998, ko je bil Golob del odprave mladih plezalcev pod vodstvom Toneta Škarje na Daulagiri.

Ko je zjutraj s kolegom čakal na avtobus za Pokaro, ki je izhodišče za vzpon na Daulagiri, in je med vsemi plezalci zagledal – Mileno Zupančič, ni mogel verjeti svojim očem.

»Obrnil sem se h kolegu in mu rekel, daj poglej tja, saj menda nisva preveč spila včeraj, ne?« Milena je bila res v Nepalu, in to kot ambasadorka Unicefa. Med obveznostmi in projekti so imeli teden dni prosto – in se je, kot vedno željna izzivov, odločila, da se bo pridružila slovenski odpravi.

»Si me predstavljate med izkušenimi plezalci? Takoj ko se je začel prvi resen klanec, sem si rekla, tokrat se pa ne boš izmazala, Milena, kaj ti je bilo tega treba, kako boš šla sama nazaj?«

Tu so se še enkrat pokazale njena gorenjska trma, vztrajnost in življenjska sila, ki je prisotna skozi vse njeno življenje. »To je Milena, od tod izhaja tudi naslov knjige Kot bi Luna padla na zemljo,« je rekel Golob takrat. »Pri nekaterih naslovih takoj veš, da so pravi. In pri tem sem vedel. Njena prisotnost tukaj je tako pretresljiva, 'kot da bi Luna priletela na zemljo'.«

Milena s partnerjem Dušanom Jovanovićem v Bohinjski Beli. FOTO: Jure Eržen

Bila je izjemna gostiteljica. Kadarkoli sem bila pri njej, ali v ljubljanskem stanovanju na Igriški 3, kjer sta živela z Dušanom Jovanovićem ali v Bohinjski Beli, je postregla s piškoti in uštipci, s suhim sadjem, in z najboljšo črno kavo iz džezve.

Gibala se je kot plesalka,  tega se spomnim, okretno, urno, kot bi skozi njeno telo nenehno tekla življenjska sila. Njeni lasje so bili vedno svetleči, vedno je bila oblečena v svojem prepoznavnem slogu.

Kjerkoli, pa naj bo to v kavarni na igriški, ali v Mini teatru, kjer je z Ivico Buljanom ustvarjala v obdobju, ko je bila uradno v pokoju- kadarkoli si imel privilegij, da si z njo spil kavo -  se je zgodila zgodba.

Vsi ptice - sovraštvo ne pripelje nikamor, samo do uničenja celih narodov, do genocida

Spomnim se, kako sva se dobili po premieri predstave, ki se je zgodila med pandemijo, Vsi ptice, v koprodukciji Mini teatra in  Festivala Ljubljana, v režiji Ivice Buljana, ki je ustvaril silovito predstavo, ki nas brutalno sooči z ranami, ki jih v družbo vrezujejo nestrpnost in nacionalizmi. Milena Zupančič igra judovsko žensko, ki z možem (Ivo Ban) posvoji palestinskega otroka (Robert Waltl) in ga vzgaja kot Juda, dokler v družino ne zareže resnica.

»Saj ne bova nič novega izumili, če rečeva, da sovraštvo ne pripelje nikamor, samo do uničenja celih narodov, do genocida. Potem pa objokujemo genocide iz zgodovine, a takrat ko se nam dogaja pred našimi očmi, tega nočemo videti.« To je rekla leta 2020, ne da bi vedela, kaj sledi.

»In tudi nič novega ne bom povedala, če rečem, da so vladajoči že zdavnaj ugotovili, da je lažje vladati, če spreš ljudi med sabo, in danes se zdi, kot da se cel svet hrani prav s podžiganjem medsebojnega sovraštva. Ko je ljudem težko, je dovolj, da se s prstom začne kazati na krivca. In takoj imamo konflikt. Ki nekomu koristi, nikakor pa ne ljudem. A se žal tega ne zavedamo, kljub vsem primerom v zgodovini. Tako smo narejeni.«

» Ko bo nastopila še hujša kriza, bodo tisti, ki odločajo o nas, potrebovali sovražnika, da še bolj razdelijo ljudi. Tega se bojim,« je pred več kot petimi leti rekla Milena.

Kot bi Luna padla na zemljo

Njena biografija, Kot bi Luna padla na zemljo. (2018, Beletrina) ki jo je napisal Tadej Golob, je čudovit poskus, kako uokviriti njeno nenavadno življenje, kako izpisati njeno neverjetno življenjsko silo.

»Pri nekaterih naslovih takoj veš, da so pravi. In pri tem sem vedel. Njena prisotnost tukaj je tako pretresljiva, 'kot da bi Luna priletela na Zemljo',« je takrat rekel Golob. 

»Prvo poglavje knjige sem namerno začel s pokopališčem, s spominjanjem, z njenim specifičnim odnosom do smrti.« Že prizor, kako jo je stara mati kot deklico poslala k odprtemu grobu, da je obredno umila lobanjo starega očeta, običaj, o katerem je Milena kasneje slišala, da obstaja v Reziji, jo je zaznamoval, s tem pa tudi njen način umiranja na odru, na filmu.

»Kadar je v igri naneslo na smrt, mi nikoli ni bilo zelo težko ali tuje,«  je rekla takrat. »Kar nekajkrat sem umrla, večkrat na filmu kot v teatru.«

Zato je bila moja prva misel, ko smo izvedeli za njen odhod, ne, Milena ne more zares umreti. Milena je bila, je in bo. Tako kot vse velike umetnice v zgodovini filma in gledališča. Ona je in bo, tudi ko nas več ne bo.