Boris Kobal in Tin Vodopivec - Staro za novo

Medgeneracijska trenja bosta premierno podžigala drevi v ljubljanski Operi.
Objavljeno
25. november 2015 14.43
Kultura
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Komedija Staro za novo se na sproščen in duhovit način loteva večne tematike sinergije mladih in starih, (ne)sprejemanja moderne tehnologije in (ne)soočanja s hitrim tempom življenja - pa tudi aktualne teme zapuščine ene generacije drugi. O tem in še čem smo se pogovarjali z obema komedijantoma.

Končno bosta nastopila v Operi. Mar to pomeni, da bosta končno postala kulturna?

Boris Kobal: Postala sva meščanska. Oba sva se postarala.

Meščanska ali malomeščanska?

Kobal: To je meščansko. Malomeščansko bi bilo, če bi šla v Cankarjev dom v Linhartovo dvorano. (In pomenljivo pogleda soigralca.)

Tin Vodopivec: Aaaa ... ta je bila pa nizka! Jaz sem bil blokovski otrok, mestna podgana, tako da je zame nastop v Operi izpolnitev sanj. Zadnjih pet let sem sanjal, da bi nastopil v Operi.

Pa ne kot pevec?

Vodopivec: Kaj pa vem ... Mogoče pa bova kaj zapela?

Kobal: Čisto na koncu. Zato bomo opozorili obiskovalce, da smejo pet minut pred koncem zapusti dvorano.

Vodopivec: ... ali pa zdaj je prišel ta del, ko si lahko nadenete svoje slušalke ...

Je generacijska razlika dovolj, da je smešna?

Kobal: Generacijska razlika meda nama ni nič smešna. Smešno je mogoče to, kar govoriva o tej generacijski razdalji. Staro in mlado ne more biti smešno samo po sebi. Smešno je, če ga tako opredeliš, in zakaj staro ne more več uloviti mladega in mlado caplja za starim.

Vodopivec: A ja? (In pomenljivo pogleda soigralca.) Tako izhodišče je zanimivo, kjer gre za drugačno dinamiko. Vsak ima svoj svet. On pride od doma, kjer ima že vnučke. Jaz pridem iz orgij in tu se lomijo odnosi. (Smeh.)

Kobal: Razlika staro - mlado ima v zgodovini gledališča in literature veliko pozornosti in večinoma ni obravnavano humorno.

Oboje je tudi tarča stereotipov.

Kobal: Seveda in midva tudi igrava na to.

Smešenje stereotipov je skorajda dolžnost humoristov.

 

Boris Kobal in Tin Vodopivec
Foto Mavric Pivc

Kobal: Potem se pa lahko stereotip razvije v neko obliko absurda in udari nazaj, tako da se sam uloviš v svojem stereotipu in ga tudi sam podreš, ko praviš - saj ne drži, vsaj na splošno ne.

Vodopivec: Dostikrat izhajamo iz tega, da mladi gledamo na starejše, kot na - hej foter, ti nimaš pojma. On pa name, ko na nekoga, ki nima pojma o ničemer, ker nima življenjske kilometrine.

Kobal: ... za katero pa je vprašanje, ali je danes še vrednota.

Imam občutek, kot da se zadnjih nekaj let v družbi načrtno neti medgeneracijski konflikt? Vlada generacijski konflikt tudi med komedijanti?

Kobal: Mislim, da ne. Sicer pa gre za večen konflikt človeštva. To je ravno tako močan konflikt kot ženska - moški. To je konflikt med rojstvom in smrtjo, med začetkom in koncem. To sta dva ekstrema. In ekstremi so bili v zgodovini vedno konfliktni.

Vodopivec: Odkar se je pojavil ta občutek krize postajajo ljudje tudi vse bolj panični, občutek ogroženosti se veča in gon za preživetje povzroča poglede proti starejši generaciji, naj se vendarle že spoka ...
Pri Borisu je zanimivo to, da se je vedno pripravljen učiti, ga vse zanima. Za razliko od nekaterih, ki jih poznam, ki že pri štiridesetih letih dejansko samo še čakajo na konec.

Kdaj se konča mladost. Kdaj človek postane odrasel?

Kobal: Če zase govorim... je najbolj travmatičen del v življenju otroka, ko te cela družba in družina ujčka in te tretira kot otroka. Potem pa pride trenutek, ko ti nekdo reče - hej, ti si pa zdaj že velik fant. Zdaj pa dosti s temi pravljicami.
Tako ti čez noč poberejo vse tisto na čemer si rasel in videl življenje kot zelo lepo in zanimivo. Tako dobiš močno klofuto in se začne tvoje depresivno stanje, ki se vleče skozi celo življenje. V nekaterih obdobjih je bolj močno, v drugih pa ne.
Nekdo poskrbi za deziluzijo ...

Vodopivec: O odraščanju se sprašujeva tudi v predstavi. Veliko se spremeni, ko ljudje dobijo otroke. Jaz jih sicer nimam, vidim pa pri drugih. Jerry Seinfeld je odgovoril, ko so ga vprašali, če je on bil vedno smešen.Ko smo mladi, smo vsi smešni, potem pa ljudje odrastejo in postanejo zamorjeni. Pri sebi pa imam še vedno občutek, kot da sem star kakšnih 20 let.
Sicer pa sem tudi že jaz verjetno star. Ko sem zadnjič nastopil za študente, sem si dejal, ah študentje, to je moja generacija. V bistvo pa so to 14 let mlajši od mene in name gledajo kot na nekega fotra ... Moja starša sta se pri mojih letih ločila ...

Kdaj sta končala svoja uporniška najstniška leta in s strahom ugotovila, da sta vse bolj podobna svojim staršem.

Kobal: Tam pri tridesetih, v njegovih letih. (Smeh.) To predvsem pride v kombinaciji s tem, da dobiš otroke. In gledaš svoje otroke kako rastejo in ugotoviš, kako hodijo za tabo, koliko so ti podobni v napakah. In ugotoviš, da so to tiste iste napake, na katere je pri tebi opozarjal tvoj oče. Očitno je tudi moj oče delal enako. Tako se mi pogosto dogaja, da se spomnim na svojega očeta, ki je že dolgo mrtev, pa na mamo, ki je še živa, ko se zalotim v eni stotinki sekunde, da se obnašam enako.

Vodopivec: Nikoli nisem razmišljal o tem, da sem podoben nekomu. Zdi se mi da sem zataval v povsem drugo smer od mojih staršev. Nihče v družini nima nobene zveze z gledališčem z odrom. Moj oče je doktor statike in še nečesa. On je v nekem povsem drugem svetu. Mama pa dela kot računovodkinja na sodišču. Nimam otrok, tako da nimam te izkušnje. Je pa res, da me ta klan, ki ima otroke, vztrajno vabi - pridi pridrži se nam, boš videl kako je fajn.

Kakšno komedijantsko šolo ste imeli vi gospod Kobal in kakšno vi gospod Vodopivec?

Vodopivec: Sem otrok interneta. Začelo se je tako, da sem gledal devede Robina Williamsa Live on Broadway, kar je bil moj uvod v stad up komedijo. Ko sem to videl, sem ugotovil, da je to moje poslanstvo. To je bilo nekako leta 2004, bil sem star 22 let in študiral sem pravo. To pomeni, da sem bil cele dneve za knjigami in razmišljal o povsem drugih stvareh, kot pa so tiste v knjigi.
Imel sem na voljo veliko časa za razmišljanje o stvareh, o katerih verjetno ne bi, če ne bi tam sedel in se dolgočasil. Tako sem ponoči namesto, da bi študiral, gleda devedeje stand up komikov. Kmalu zatem je prišel youtube in sem imel hitro na voljo posnetke nastopov vseh komikov s celega sveta.
Ko sem se poskusil v stand upu in nastopil, sem se zasvojil in sedaj že devet let rinem z glavo skozi zid.

Kobal: Jaz imam genetsko gledališko zasnovo. Moj oče je bil gledališki igralec v tržaškem gledališču in je bil izjemno dober komedijant. Na ta račun je dobil veliko nagrad. Imel je neko posebno noto komedije, ki je združevala italijanski latinski bolj temperamenten svet z neko slovansko melanholijo. Ker sem bil z očetom non-stop v teatru, je prišlo do okužbe v zelo zgodnjih letih.
Takrat je bila doma edina zabava radio, tako da je bilo gledališče zame kot otroka neverjeten svet fantazije. Ko so imeli vaje, sem skakal za odrom in gledal rekvizitarje, si lepil brke, natikal lasulje, vihtel sablje in pištole. To je bil svet popolne fantazije in svobode. Že takrat sem vedel, da bom končal v teatru, nisem pa sicer vedel, kaj bom tam počel. Potem pa se je odprl tale - recimo temu- talent, ki ga imaš ali pa nimaš.
Potem pa ga dopolnjuješ s študijem, potovanji, opazovanjem.

Vodopivec: Vmes si se pa ukvarjal s tiskarstvom?

Kobal: Na neki točki sem se odločil, da ne bom šel več v šolo. V gimnaziji sem nehal in sem bil v službi v tiskarni. Bil sem stavec, s svincem, črka za črko.
Tako sem čez noč izgubil vso mojo prejšnjo družbo, ki sem jo imel v šoli. Oni so šli po svoje, jaz sem pa hodil ob petih popoldan v oštarijo igrati briškulo s starejšimi ljudmi in smo počasi pili po deci vina in malo vode. To je pri petnajstih letih že kar hudo.

Potem sem pa ugotovili, da tudi to ni zame. Bila je pa dobra šola.

Se morebiti v predstavi tudi izcimi, vsaj fiktivni, odnos oče - sin?

Kobal: Se. Saj so tudi prizori napisani na ta račun. To je prišlo povsem na koncu, da bi iz stand upa prišli na zelo tradicionalen komedijski situacijski skeč - v dveh delih, oče - sin. Izkaže se, da je težko odrezati neko popkovino in da za grehe starih plačujejo mladi, ki na koncu hodijo po isti poti. Tu je ta usodnost zapisana na nek štosen način.


Vodopivec: Do tega je prišlo spontano. Tu se predstavi očitek, kako mladi očitajo starim, starejši očitajo mlajšim. Na koncu pa ni neke prave rešitve ...
Kobal: Se pa razume, da hodimo eni za drugim v isto črti, k istemu cilju. Kamor se pa nam nekako nič kaj ne mudi.