Tiskane izdaje
»Olga Kacjan se je poročila z umetnostjo, z gledališko umetnostjo, ki je tako odrska prevara kot resnica našega bivanja pod brezbrižnimi in hladnimi zvezdami. Dar gledališke norosti je odmerjen le redkim. Nekdo bi morda dejal srečnežem, a sreča umetnika je tudi in predvsem v odpovedovanju, odrekanju, dvomih in celo bolečini.«
Tako so v obrazložitvi zapisali člani žirije za podelitev Bortšnikovega prstana, ki je letos pripadel prvakinji Slovenskega mladinskega gledališča.
Poleg številnih gostovanj na drugih odrih in filmskih vlogah je preživela večino svoje igralske kariere prav v tej gledališki hiši in za slovenski in mednarodni prostor izjemni gledališki družini, katere posebnost je v tem, da se od nekdaj utemeljuje v kolektivnem.
»To lahko za individualno kariero pomeni nekakšno oviro ali vsaj omembe vredno okoliščino, a dejstvo je, da je Olga Kacjan v takem konceptualnem okolju in taka osebnost, kakršna je, skromna in nevsiljiva, dosegla tako izjemne umetniške dosežke v gledališču in na filmu, govori o velikem talentu in izjemni igralski predanosti,« še piše žirija.
Sicer pa sta včeraj najvišja priznanja poželi predstavi Ponorela lokomotiva in John Gabriel Borkman. Doslednost, prepričljiva in natančna skupinska igra, pogumne rešitve v interpretaciji odnosov med liki in v postavitvi posameznih epizod, razgibana glasba, so elementi, zaradi katerih je Ponorela lokomotiva Stanislawa Ignacya Witkiewicza v režiji Jerneja Lorencija in v izvedbi ljubljanske Drame izjemen ustvarjalni dosežek, je žirija letošnjega festivala utemeljila veliko nagrado za najboljšo uprizoritev.
Druga velika zmagovalka festivala je uprizoritev Ibsenovega dela John Gabriel Borkman, ki prihaja iz Drame SNG Maribor. Nagrado za režijo je prejela Mateja Koležnik, saj »vsak segment produkcije, od premične scenografije do filmskega kadriranja prizorov in izčiščene igre, izraža natančno premišljen režijski pristop, dodelan v vseh podrobnostih izvedbe. Tako zastavljena režija zgosti Ibsenovo dramo in osnovni problemi, ki jih avtor izpostavlja, pridobijo na moči in napetosti«.
Iz te predstave prihajata tudi dva nagrajenca za igro in sicer Nataša Matjašec Rošker za vlogo Gospodične Elle Rentheim in Igor Samobor za naslovno vlogo. Ella Matjašec Roškerjeve je »popolna podoba lomljivega, steklenega obupa, od prvega trenutka je spotikajoča se senca, vselej tik pred tem, da jo bo odrski stroj dobesedno zmlel. Pretresljivo nam dokazuje, da je Ella edina, ki svoje izgube ni mogla niti za trenutek nadomestiti z nobeno drugo vrednoto ali zgolj iluzijo«.
Samobor po besedah žirije dokazuje mnenje režiserke Mateje Koležnik, da je »najboljši možni slovenski Borkman, po njegovi zaslugi smo dobili klinični portret osebe, ki v odsotnosti moralnih standardov in empatije ne more razumeti človeških razsežnosti tragedije – ne tiste, ki jo povzroča drugim, pa tudi ne lastne, ko se zgrne nadenj«.
Nagrada za igro je pripadla še Nataši Barbari Gračner za vlogo Matere v uprizoritvi Mati v izvedbi SNG Drama Ljubljana ter Poloni Juh za vlogo Ofelije v predstavi Hamlet iste gledališke hiše, medtem ko je nagrado za mlado igralko dobila Tina Gunzek za vlogo Dekleta v uprizoritvi Vaje za tesnobo v SSG Trst.
Gračnerjeva »preobrazbo neuke gospodinje Pelageje Vlasove v prvoborko revolucije sprva izpelje kot skoraj nezaveden akt, kot instinktivno dejanje matere, ki si želi le zaščititi sina in se ob tem ne sprašuje o ustroju sveta in tudi ne o svojih dejanjih. A v svoji tihi, skromni, zadržani drži je vseskozi tudi silovita, deluje kakor voda, ki počasi, neopazno, a zanesljivo spodjeda breg«.
Juhova je po mnenju žirije »drugačna Ofelija, kot smo jih vajeni. Na začetku se res zdi le predmet manipulacije, lutka, s katero se trguje, dekle, ki stori tisto, kar ji naročijo, a interpretka za to zunanjo podobo postopoma razstre celovito osebnost«.
Gunzekova je pri oblikovanju vloge preprostega vaškega dekleta pokazala »izjemno igralsko občutljivost, prepričljivo je izpeljala dramaturški lok osebe, ki prehodi dolgo pot od pretresljive družinske tragedije, vstopi v brutalni urbani svet prostitucije ter se končno vrne v (navidezno?) spokojnost podeželskega življenja«.
Nagrada za scenografijo je pripadla Ivani Radenović in Numen za predstavo Črna žival žalost v izvedbi MGL ter predstavo mariborske Drame Mojster in Margareta, za prevod Srečku Fišerju za prevod Shakespearovega Hamleta, za glasbo pa Branku Rožmanu za Ponorelo lokomotivo, kjer je v konceptualni zasnovi projekta vloga skladatelja enakovredna vlogi režiserja.
Nenazadnje je tukaj še nagrada za umetniško vodstvo uprizoritve, ki je sicer avtonomni, vendar po mnenju žirije pogosto prezrt element umetnosti. Marinka Poštrak je v uprizoritvi 25.671 v Prešernovem gledališču Kranj izvedla »pogumno in družbeno ozaveščeno ter angažirano dejanje, tako v izbiri osnovne teme uprizoritve kot v izbiri režiserja in avtorske ekipe ter drznosti v pristopu, bila je pripravljena tvegati, čeprav je vedela, da iz spoja tematike, ustvarjalcev in sproti nastajajočega besedila lahko nastane le provokativna in kontradiktorna uprizoritev, ki bo ostro zarezala v slovensko družbeno in politično stvarnost«.
Ta predstava v režiji Oliverja Frljiča je tudi dobitnik nagrade Društva gledaliških kritikov Slovenije, saj »s pretehtanim naborom raznovrstnih uprizoritvenih postopkov, premišljenih že do skoraj manipulativnih razsežnosti, kolažira dokumentarnost z igranimi prizori in osebno intimo nastopajočih z okruški širše duhovne freske obstoječe družbe«.
